Die Dämmerung des jungen Herrn Jablonsky

Ne vem, kako je z vami, toda zase lahko mirno trdim, da zadnje čase kot bi mignil, ob vsaki priložnosti zajadram v preteklost. Morda je to namig od zgoraj, da je moja sedanjost salamensko klavrna. In, čeprav se s tem domnevnim namigom ne morem v celoti strinjati, vseeno kanim ukreniti kaj posebno rafiniranega, da si zagotovim prihodnost, ki se je bo, ko bo minila in postala preteklost, vredno spominjati. Za začetek bo desant na Korziko čisto v redu, se mi dozdeva. Vsekakor pa bom poročal, ko/če se vrnem.

marxists.jpg

Tudi danes zjutraj, ko sem ob svoji običajni skodelici kave brskljal po blogu Braneta Gradišnika, so me spomini ponesli nazaj. V daljno leto 1990, ko sem v gluhi tišini aprilske noči v 6. nadstropju Kliničnega centra za trdno zapahnjenimi vrati nevelike sobice skušal odložiti enega svojih številnih problemov v bleščeče belo keramično školjko, ne da bi mi pri tem počila kaka žilica v sveže operiranem očesu. Če kdo domneva, da je to enostavno opravilo, ga neizmerno biksa. Oko je namreč, tako so me bili poučili, sestavljeno pretežno iz zdrizaste steklovine. Ta pa vgrajeni infrastrukturi žilic ne nudi neke omembe vredne opore, ki bi v navedenem primeru vsled neizogibnega napenjanja še kako prav prišla. Ampaq sestre zjutraj redno zahtevajo poročilo o tem, če ste šli na blato. In moja priznano benevolentna natura mi pač ne dovoljuje, da bi jih puščal nezadovoljene. Čeprav tega njihovega čudnega nagnjenja ne razumem popolnoma. Na trenutke se celo ne morem ubraniti občutka, da so prav vse medicinske sestre včlanjene v tajno skatofilsko ložo. Skrite v svojih templjih, odmaknjenih od naključnih pasantov, izvajajo okultne obrede. Šlogajo iz kavne usedline, žebrajo uroke in preko omreženih zdravnikov ter nemočnih pacientov vladajo svetu. Z jekleno roko v latex rokavici, bi se lahko reklo. 

Sedel sem torej tam, poslušal kapljanje vode v umivalnik in v nogah so se mi že pojavljali tisti zoprni mravljinci. Pa dolgočasil sem se tudi, kajti sam primarij mi je bil na eni od vizit zažugal, da branje glede na dresdenske razmere v mojem levem zrklu nikakor ni priporočljivo. In kaj naj potem človek počne na stranišču? 

Sklenil sem, da bom skušal razmišljati. Morda o čem hecnem, kar bi utegnilo spodbuditi mojo uspavano peristaltiko in me rešiti tega okolja, v katerem, kot ste morebiti že uganili, nisem noro užival. Najprej so se mi v misli prikradli bratje Marx, ampaq ugotovil sem, da je dr. Hackenbush vseeno malce premočno odvajalo. Torej sem misli preusmeril na najmanj zabavnega in najpohlevnejšega iz garniture Marx,  znanega po imenu Karl. Na hitro sem pobrozgal po vseh tistih parolah, s katerimi so nas neumorno futrali v šolah. O proletarcih vseh dežel, ki da naj se združijo, ne da bi jim kdo povedal, kje je zborno mesto. O veri, ki da je opij ljudstva, morda zato, ker je alkohol postal predrag. Pa o svetli prihodnosti človeštva, ki bo bodisi komunizem bodisi barbarstvo. Pomudil sem se še ob v šolah manj obravnavani, vendar zato nič manj revolucionarni predpostavki, da je dostopnost sexa za vse, vključno s tistimi tanajgršimi, izjemno natančno merilo družbenega napredka.  

Očitno so možganske in črevesne vijuge na nek način povezane, kajti na koncu mi je ob vsem tem napornem razmišljanju vendarle nekaj malega ratalo. Nekoliko potolažen sem začel tehtati, da bi preostanek predolge noči kazalo prebiti v prekratki postelji. Če se mi z otrplimi nogami uspe priplaziti do nje. V naslednjem hipu sem z grozo ugotovil, da je moj predhodnik ali bolje predsednik porabil prav vse lističe toaletnega papirja in da se mu ni zdelo potrebno, da bi na to opozoril strežnico. Tako je naneslo, da se je izid Karlove hipoteze nenadejano razkril pred mojim edinim zdravim očesom, na povsem nedostojnem mestu, v povsem nedostojnem položaju, s hlačami od pižame pod koleni:


prihodnost človeštva je definitivno barbarstvo


in kar je še huje:


PRIHODNOST JE ŽE TU

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: kozlarije kar tako | 9.07.2007 | 3 komentarjev »

Komentarji in pingi so trenutno onemogočeni.

3 komentarjev

  1. 16.07.2007 ob 21:14, Dorian pravi:

    Če prav razumem, je vsakovrstno naprezanje za prihodnost lahko tvegano početje?

  2. 18.07.2007 ob 10:38, Jure pravi:

    Če bi se potrudil prebrati “Tkanina vesolja” .. bi ti to s prihodnostjo bilo kristalno jasno … po temeljitem razmisleku bi namreč (verjetno tako kot ys ) ugotovil, da prihodnosti NI, da je le sedanjost in preteklost. Kar pa je najbolj čudno, da se iz sedanjosti da vplivati na preteklost in spremeniti zaključne dogodke v sedanjosti .. ampak mislim, da ne znam tako lepo razložiti kot Brian Greene.

  3. 29.07.2007 ob 12:19, Tibor Jablonsky pravi:

    pa sej podobno sceno imamo zmeraj v sedanjosti. TO je povsem realno.