Arhiv za Julij, 2007

Vmesno poročilo s kriznega področja

0-bousbir.jpg

Boji potekajo z vso silovitostjo. Prebivalci Votline so evakuirani in se v strahu pred maščevalnimi ukrepi sosednjih plemen plazijo okoli protektorata s papirnatimi škrniclji na glavah.

Pogajanja z drugo grupo samorogov, ki naj bi stopila na sceno konec avgusta, so v zaključni fazi.

Iz Bousbirja exkluzivno za Radio Agata poroča vaš priljubljeni Jakob Jablonsky.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |16.07.2007 | 4 komentarjev »

Bousbir

votlina.jpg

Protektoratu, v katerem živim in se občasno tudi razmnožujem, se obeta nov lokal odprtega tipa z dovolj zgovornim imenom »Chez Jablonsky«. 

Svečana otvoritev je napovedana za poldeveto uro jutri zjutraj, ko naj bi vkorakal mojster Bojan s četico pribočnikov. Odštemati nameravajo mojo Votlino iz bloka, v katerega je vdolbena, razvleči po nastali praznini par kilometrov dratov in potem vse skupaj spet zagipsati nazaj. Operacija naj bi trajala en teden. 

Nato bo nastopil čas dopustov in brezdelnega svaljkanja na morju. 

Druga runda naj bi se pričela konec avgusta (bolj verjetno začetek septembra), ko stopijo na sceno parketarji, knaufarji, malarji in tisti rokodelci, ki imajo običajno težave z naročanjem petih pirov in človeku kihajo direktno v obraz, tudi če dajo roko pred usta. Opažam, da so vsi navedeni profili (zlasti taki z referencami) po naši sicer ljubki deželi še redkeje posejani kot samorogi in moraš imeti neverjetno srečo, da jih ujagaš. Vendar mi kar dobro kaže in mogoče si bom dal po opravljenem delu kakega nagačiti. Računajte, da bom proti koncu septembra ali v začetku oktobra iskal dobrega preparatorja. Se priporočam za namige. 

Omeniti moram, da je to prvi tovrstni podvig v moji zgodovini. Prej sem se namreč selil dovolj pogosto, da mi ni bilo treba niti prati zaves, kamoli beliti. 

Trenutno se mučim s pakiranjem vseh stvari v kartonaste škatle, v katerih jih ne bom nikoli več našel. Po drugi plati pa sem včeraj v žepu enega starejših površnikov, preden je romal v zbiralni kontejner od Karitasa, v svoje neizmerno veselje odkril dolgo pogrešane in povsod iskane naočnike. 

Če ste do tod pazljivo brali, vam je morebiti že jasno naslednje: 

-         lokal »Chez Jablonsky«, čeprav odprtega tipa, do nadaljnjega ne sprejema obiskovalcev

-         lastnik lokala, gospod Jakob Jablonsky, do nadaljnjega ne nudi posojil, ker se bo predvidoma znašel na robu finančnega zloma 

Hvala za razumevanje.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |11.07.2007 | 5 komentarjev »

Die Dämmerung des jungen Herrn Jablonsky

Ne vem, kako je z vami, toda zase lahko mirno trdim, da zadnje čase kot bi mignil, ob vsaki priložnosti zajadram v preteklost. Morda je to namig od zgoraj, da je moja sedanjost salamensko klavrna. In, čeprav se s tem domnevnim namigom ne morem v celoti strinjati, vseeno kanim ukreniti kaj posebno rafiniranega, da si zagotovim prihodnost, ki se je bo, ko bo minila in postala preteklost, vredno spominjati. Za začetek bo desant na Korziko čisto v redu, se mi dozdeva. Vsekakor pa bom poročal, ko/če se vrnem.

marxists.jpg

Tudi danes zjutraj, ko sem ob svoji običajni skodelici kave brskljal po blogu Braneta Gradišnika, so me spomini ponesli nazaj. V daljno leto 1990, ko sem v gluhi tišini aprilske noči v 6. nadstropju Kliničnega centra za trdno zapahnjenimi vrati nevelike sobice skušal odložiti enega svojih številnih problemov v bleščeče belo keramično školjko, ne da bi mi pri tem počila kaka žilica v sveže operiranem očesu. Če kdo domneva, da je to enostavno opravilo, ga neizmerno biksa. Oko je namreč, tako so me bili poučili, sestavljeno pretežno iz zdrizaste steklovine. Ta pa vgrajeni infrastrukturi žilic ne nudi neke omembe vredne opore, ki bi v navedenem primeru vsled neizogibnega napenjanja še kako prav prišla. Ampaq sestre zjutraj redno zahtevajo poročilo o tem, če ste šli na blato. In moja priznano benevolentna natura mi pač ne dovoljuje, da bi jih puščal nezadovoljene. Čeprav tega njihovega čudnega nagnjenja ne razumem popolnoma. Na trenutke se celo ne morem ubraniti občutka, da so prav vse medicinske sestre včlanjene v tajno skatofilsko ložo. Skrite v svojih templjih, odmaknjenih od naključnih pasantov, izvajajo okultne obrede. Šlogajo iz kavne usedline, žebrajo uroke in preko omreženih zdravnikov ter nemočnih pacientov vladajo svetu. Z jekleno roko v latex rokavici, bi se lahko reklo. 

Sedel sem torej tam, poslušal kapljanje vode v umivalnik in v nogah so se mi že pojavljali tisti zoprni mravljinci. Pa dolgočasil sem se tudi, kajti sam primarij mi je bil na eni od vizit zažugal, da branje glede na dresdenske razmere v mojem levem zrklu nikakor ni priporočljivo. In kaj naj potem človek počne na stranišču? 

Sklenil sem, da bom skušal razmišljati. Morda o čem hecnem, kar bi utegnilo spodbuditi mojo uspavano peristaltiko in me rešiti tega okolja, v katerem, kot ste morebiti že uganili, nisem noro užival. Najprej so se mi v misli prikradli bratje Marx, ampaq ugotovil sem, da je dr. Hackenbush vseeno malce premočno odvajalo. Torej sem misli preusmeril na najmanj zabavnega in najpohlevnejšega iz garniture Marx,  znanega po imenu Karl. Na hitro sem pobrozgal po vseh tistih parolah, s katerimi so nas neumorno futrali v šolah. O proletarcih vseh dežel, ki da naj se združijo, ne da bi jim kdo povedal, kje je zborno mesto. O veri, ki da je opij ljudstva, morda zato, ker je alkohol postal predrag. Pa o svetli prihodnosti človeštva, ki bo bodisi komunizem bodisi barbarstvo. Pomudil sem se še ob v šolah manj obravnavani, vendar zato nič manj revolucionarni predpostavki, da je dostopnost sexa za vse, vključno s tistimi tanajgršimi, izjemno natančno merilo družbenega napredka.  

Očitno so možganske in črevesne vijuge na nek način povezane, kajti na koncu mi je ob vsem tem napornem razmišljanju vendarle nekaj malega ratalo. Nekoliko potolažen sem začel tehtati, da bi preostanek predolge noči kazalo prebiti v prekratki postelji. Če se mi z otrplimi nogami uspe priplaziti do nje. V naslednjem hipu sem z grozo ugotovil, da je moj predhodnik ali bolje predsednik porabil prav vse lističe toaletnega papirja in da se mu ni zdelo potrebno, da bi na to opozoril strežnico. Tako je naneslo, da se je izid Karlove hipoteze nenadejano razkril pred mojim edinim zdravim očesom, na povsem nedostojnem mestu, v povsem nedostojnem položaju, s hlačami od pižame pod koleni:


prihodnost človeštva je definitivno barbarstvo


in kar je še huje:


PRIHODNOST JE ŽE TU

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |9.07.2007 | 3 komentarjev »