polderji

Tiste čase je bila Usoda, vsaj kar se mene tiče, ena navadna prasica. Ni minil dan, da se ne bi domislila kakega prav umazanega grifa in ga promptno testirala na moji koži. V rekordno kratkem času sem dodobra spoznal, kako so se počutili vsi tisti deževniki in žužki, ki smo jih bili kot mulci z lahkotno radovednostjo perspektivnih znanstvenikov zmetali v mravljišča in opazovali njihovo sicer silovito, vendar že vnaprej na poraz obsojeno otepanje. In kakor je bilo tisto naše početje z vidika žužkoljubcev vsega zgražanja vredno, mi je vseeno dalo neko spoznanje: s silo ne bom opravil nič. Torej sem se začel skrivati.

Žalobnega novembrskega dne sem se skrival na obrobju panonskega mesta. Zoprno leden veter, ki je rezal do kosti, me je pregnal v že znano beznico. ZanZiBAR, je oznanjal napis nad vhodom. Zanatsko Zidarski BAR, so mi bili že pred časom pojasnili pomen za tiste kraje nekoliko nenavadnega imena.

Ozračje je bilo lenobno. Kot domača enolončnica obilno zgoščeno s tobačnim dimom. Skozenj so do mene nekako brezvoljno prodirali šrapneli lokalnih šal, večinoma kosmate vrste.

Pohlevno sem trohnel za šankom v odmaknjenem kotu. Iz kolobarčkov, ki so ostajali za preminulimi steklenicami piva, sem ustvaril poldrugi set olimpijskih krogov. Občasno sem se napotil tudi v stranišče, občudovat grafite.

Strmel sem v olupke časa, ki so se v spiralah spuščali nekam proti tlom in mlel svoje misli. Nekatere bolj lahkotno splošne. O tretji svetovni vojni naprimer. Pa o nastanku vesolja. Pa malo tudi o sestradanih zamorčkih v Biafri in podobnih nepomembnih hecih, na katere itak nimam nobenega vpliva.

Druge spet o zadevah, ki utegnejo biti usodne. Denimo kaj bom jedel jutri, ko mi bo zmanjkalo bobi palčk. Predvsem pa me je mučilo vprašanje, ali tisti posvaljkani bankovci v mojem žepu zadostujejo za to, da se ga nacedim kot opica in umorim še en dan. Močno sem se bal, da mi ne bo uspelo in polotevalo se me je razpoloženje izrazito temačne vrste.

S skrajnim naporom sem preprečil Ismetu K., da ni z mokro cunjo uničil tedaj že polnih dveh setov olimpijskih krogov. Ismet K. je bil natakar. S postavo, obrazom in naočniki v črnem bakelitnem okviru je bil videti kot vodilni eksistencialistični filozof Cro-Magnonske šole. Spravil je mokro cunjo in odfilozofiral.

Na začetku tretjega seta sem zaznal vonj po šmarnicah. Neobičajno.

Krog kasneje sem zaznal pogled z barskega stolčka poleg mojega. Bil je tiste vrste zblojeni ženski pogled, za katerega ne moreš biti nikoli prepričan

ali naznanja rafal silovitih orgazmov, ki bodo pogledujočo osebo razmetali po celem prostoru

ali je samo posledica izjemne kratkovidnosti

Huh.

V istem krogu sem zaznal nabito polno denarnico, pripadajočo lastnici pogleda. Iz nje (denarnice) je prišel bankovec za naslednji olimpijski krog. Istočasno sem izvedel kup vznemirljivih podatkov o sosedi.

Ime ji je bilo Mojra Marton-Szekely in izhajala je iz stare plemiške rodbine. Najbrž se je zato skušala oblačiti izbrano. Na ovratniku bele bluze je nosila celo nekaj čipkastega, pripetega z navadno knoflo. In znala je par besed slovensko, ker je imel bojda njen plemiški ded posestva tudi v naših krajih, odkoder je uvozil glavnega konjarja in kuharico. Mimogrede sem izvedel, da smo Slovenci zelo pridni.

Gospe Mojri življenje ni prizanašalo, česar ni mogla prikriti niti precejšnja plast pudra niti peroksid, pod težo katerega so lasje malodušno kapitulirali. Vendar me to ni motilo.

Znan sem kot izvrsten poslušalec in s primerno prizadetostjo sem prestrezal zdihujočo sago rodbine Marton-Szekely. O komunistični zalegi, ki ji je pobrala vse premoženje. O dedu, ki sramote ni prenesel in je umrl. Počilo mu je srce.

O soprogu, ki je gospo Mojro na sam dan poroke prevaral z natakarico, v moškem stranišču restavracije »Moj mir«, kjer se je vršila svatba. Le mesec dni kasneje jo je tudi podurhal, s taisto natakarico in z vsemi prihranki gospe Mojre.

O hčeri, ki je vsestransko nadarjena (tu je zdihovanje za hip prešlo v žuborenje), vendar je zdaj že odrasla in s tretjim možem živi v Švici. Gospa Mojra ni še nikoli videla svojih vnučkov.

O delodajalcu, ki se slini okrog nje, njej pa se zadeva upira. Čeprav je gospod bogat in postaven. In jo s tega stališča mika. Vendar je poročen. In ona nikakor ni take vrste ženska, da bi uničevala tuje zakone.

Tu sva se znašla že na precej intimnem, pa nemalo spolzkem terenu. Morda tudi po zaslugi zaužitega alkohola. Tretji set olimpijskih krogov je bil skoraj dopolnjen, gospa Mojra pa je bila očitno velika ljubiteljica vermuta.

Opazoval sem burno dviganje njenih precej obilnih prsi pod belo bluzo in tista čipkasta reč je kar malce plapolala. Njena stegna so se razmaknila in dano mi je bilo spoznati, da nosi konec jemajoče, s staroverskimi podvezicami pripete najlonke. Skozi dokajšnjo luknjo se je kot klobuček šampinjona bočila testasta tvorba. Še več te bledične, le bolj v somrak utonjene tvarine je v precejšnji količini neslišno brbotalo preko njihovega roba.

Poskušal sem se premagati, vendar je bil zlodej v meni seveda močnejši. Desnica se je stegnila sama od sebe in sredinec je pobožal najprej šampinjona, potem pa zdrsnil preko nogavice v vlažno puhteči in z dlakovjem porasli polmrak. Bilo je bolj dejanje radovednosti kot poželenja.

Gospa Mojra je sopla kot Emil Zatopek. Zaupno se je nagnila povsem k meni in mi zatikajoče šepetala:

»Gospod Jakob… huh… le kaj počneta… huh… postaven mornar kot vi… huh… in princesa kot jaz… huh… v tej obskurni… huh… krčmi? Imate… huh… kako boljšo zamisel?«

Kot kaže, so mi sladkaste izparine njenega vermuta butnile naravnost v glavo in se megleničasto pomešale s hlapi piva. Kajti medtem ko sem razmišljal, kaj bi kazalo odgovoriti, sem že zaslišal lastni glas, ki je popolnoma zbrano modroval:

»Vsekakor. Kolikor se spominjam, je tamle za vogalom optik. Pospremim vas do tja, da si kupite naočnike ustrezne dioptrije. Pa tudi kako ogledalo bo prejkone pri roki, da se vanj pogledate.«

Nakar je tisti moj drugi jaz, ki je pravkar govoril, mrtvo hladno vstal in odšel na stranišče.

Ko sem se vrnil, gospe Mojre ni bilo več. Na srečo pa je bila toliko dama, da je sproti plačevala runde.

Pet minut za gospo Mojro sem tudi sam zapustil beznico. Na petem križišču me je zbil avto. Menda eden od petih v tistem mestu. Zlomil mi je nogo in pet reber.

Po mesecu dni sem zapustil bolnišnico. Najprej sem se oglasil na tržnici in prvemu ciganu prodal svojo rusko uro znamke Poljot, automatic, 17 jewels.

Z denarjem v žepu sem prikorakal v ZanZiBAR, zasedel svoje običajno mesto in naročil pivo. Pasalo je. Po tretjem olimpijskem krogu se je črevesje jelo pritoževati nad mešanico bolnišnične bele kave, kruha z zdenka sirom in piva.

Zapahnil sem vrata stranišča in spustil hlače do kolen. V počepu sem lovil ravnotežje nad tisto luknjo v tleh in poslušal klokotanje gejzirja, ki je v mogočnem curku vrel iz mene. In potem me je usekalo v križ. Močno. Nisem se mogel vzravnati, kljub vsem naporom. Kot pokveka sem se pomikal do vrat. Centimeter za centimetrom, s pomočjo rok. Hlače so se vlekle po umazanih tleh. Zapaha v tem položaju seveda nisem mogel niti premakniti. Klical sem na pomoč, vendar me je očitno preglasilo rjovenje Đorđa Marjanovića iz đuboxa.

Čez nekaj dolgih minut sem se vdal. Iz žepa površnika sem privlekel svinčnik. Bil je zlomljen. Vseeno sem med neštete grafite napisal: