polderji

V krogu rumenkaste svetlobe je ležala odprta knjiga. Ljubezen v času kolere. Njegova roka je občasno samodejno polistala po že neštetokrat prebranih straneh. Vendar se tokrat ni kot običajno poistovetil s Florentinom Arizo. Pogled je nepremično upiral v rumeni listič, ki ga je bil zjutraj našel v nabiralniku in ga po neumnosti vtaknil v knjigo za kazalo. Neokusno modre črke so oznanjale

Ples v maskah

Obvezna slika nečesa, kar naj bi predstavljalo živobarvne konfete in papirnate trakce. Smejoči in žalostni obraz. S perforacijo ločen kupon. Številka za srečelov.Stotič je preveril datum. Nocoj…Naj gre? Še nikoli ni bil na plesu v maskah. Kako naj se našemi? Pogled mu je zataval po listih knjige, kot bi tam iskal pomoči… Florentino Ariza!

Iz omare je vzel svojo edino, črno obleko, ki ni bila moderna niti takrat, ko jo je kupil. Vendar tega ni vedel. Beseda “moderno” je bila v njegovi glavi res samo beseda. Bela srajca s poškrobljenim ovratnikom. Črne hlače. Črn telovnik. Črn suknjič. Na koncu si je pred ogledalom zavezal ozko črno kravato. Jo snel. In znova zavezal. Negotovo opazoval učinek. Florentino?

Obul je črne čevlje z rahlo razpokanim lakom. V denarnico skrbno spravil vstopnico. V stranski žep suknjiča je samodejno romala knjiga. Kakor vedno, kadar je zapuščal svojo sobo.

Ko je stopil skozi vežna vrata na cesto, je opazil, da sneži. Vrnil se je po dežnik. In pozabil plašč na obešalniku. Ni hotel še enkrat po stopnicah, da ne bi zamudil.

Kot vedno je prišel prezgodaj. Nagonsko si je izbral najtemnejši kot in čakal. Telovadnica, ki je smrdela po čistilu za parket, se je hitro napolnila. Prehitro, da bi lahko pobegnil. Napol skrit za prašno zaveso je opazoval vrvež na plesišču. Vse je migljalo, poskakovalo, se prepletalo in znova razpletalo.

Moški ga niso zanimali. Samo tisti, ki so bili v svoji sproščenosti igrivi in lepi, so v njem zbujali občutek nekakšne tuje, žolčaste grenkobe.

Zanimala so ga dekleta. Oblečena v indijanke, bolniške sestre, hudičke, princese, gejše… osupljivo lepa bitja z drugih planetov…

Najbolj ga je pritegnila visoka plavolaska sredi plesišča. Oblečena v hula plesalko. Njeni boki so gladko valovili v hitrem ritmu, da jim je komaj sledil z očmi. Ni si mogel predstavljati, da bi jim sledil z rokami, s svojim telesom. Ni bil plesalec. Zaznal je čudno, sladko-topo bolečino in raje preusmeril pogled na njen obraz. Mladosten profil z drzno začrtanimi potezami. Nasmejana usta. Pravilni zobje. Rahlo ukrivljeni lok nosu. “Plemenite poteze,” mu je šlo skozi glavo. Svoje misli je oblikoval iz besed, nabranih v knjigah iz antikvariata.

Ko so glasbeniki napovedali odmor, se je hula plesalka ozrla po dvorani. Očitno je iskala prostor, kamor bi sedla. Obrnila se je proti njegovemu kotu. Goreče je upal, da pogled njenih iskrivih oči ne bo prodrl v polmrak. In istočasno, kako neumno, še bolj goreče upal ravno nasprotno.

Boki so zavalovili naravnost proti njemu. Preden je utegnil reagirati, je sedela za njegovo mizo in naročala pivo sluzastemu natakarju. “Bi tudi ti kaj spil? Pivo, kavo, tekilo…?” ga je vprašala. Molče je odkimal in pazil, da ni odlepil pogleda od modrikaste žile, ki ji je utripala na vratu. Drobcen potoček znoja si je utiral pot med njene prsi, komaj zakrite s kito pisanega cvetja.

Počasi je srkala pivo iz steklenice in ga radovedno opazovala.
“Kdo si, kaj predstavlja tvoja maska?” ga je vprašala.
Presenečeno je pomislil, da morda Marquez le ni vsakomur tako domač, kot je njemu. Ni vedel, kako naj pojasni. V zadregi je zdrsnil z rokama po svojem črnem suknjiču… knjiga! Rešilna knjiga! Vzel jo je iz žepa in jo položil na mizo pred hula deklico.

Tik preden jo je spustil iz rok, je opazil pomoto

Albert Camus: Tujec

  (opomba: zgodilo in zapisalo se je pred leti. Od tedaj je iz natrpanih žepov privlekel že na kupe knjig. Idiota celo večkrat.)