“Spinne am Morgen…
…bringt Kummer und Sorgen.”
Naj bo takoj jasno, da se ne uvrščam med arahnofobe. Gornjo modrost sem pobral po Omi Heleni. Ome ni več, odšla je drugam. Ostaja pa dejstvo, da kar je rekla ona, je držalo bolj kot črepinjska sodba. Še danes se živo spomnim, kako je rekla mojemu zdaj že pravtako pokojnemu tastu: “Andrej, likvidiraj petelina.” in nagovorjeni je brez besede vzel sekirico in izvršil naročeno. Sčasoma se je to vrezalo v praspomin vseh petelinov in ob vsakem stavku, ki je po melodiji približno spominjal na zgoraj navedenega, so na vrat na kljun tekli v kurnik, počepnili na lojtrco in se skušali narediti nevidne. To dobro vem, ker sem po tastovem preranem odhodu s scene prevzel vlogo izvrševalca. Takrat sem se tudi naučil peteline mesmerizirati. Toda več o tem morda kdaj drugič.
Vrnimo se k pajkom.
Danes zjutraj sem v svojem zimskem vrtu zasačil pajka Eusebia. Vedel se je nenavadno, saj je ves čas, ko sem se ubadal s Tunturijem R215, ležal na hrbtu in le sem pa tja pomigljal z levimi pari nog, medtem ko je desne držal v nekakšnem neudobnem spastičnem položaju. Možnih je več razlag, denimo:
a) Eusebia je vsled neznosne vročine v zimskem vrtu ruknila kap, zato je ležal na hrbtu in prežal name, da me ugrizne in si z mojo krvjo opomore (res pa je, da mi je vse premalo znana pajkovska patofiziologija, da bi lahko gornjo hipotezo potrdil ali ovrgel)
b) Eusebio je preživel burno noč s pajkovko. Po neštetih orgazmih je leže na hrbtu počival in prežal name, da me ugrizne in si z mojo krvjo opomore (to možnost sem nekako zavrgel, saj Eusebio ni kadil in delal umetelnih dimnih kolobarčkov, kar po orgazmu počne vsak pravi moški)
c) Eusebio je zgolj hlinil slabost, v resnici pa je prežal name, da me ugrizne in si z mojo krvjo opomore (ta predpostavka se mi je zdela najbolj verjetna)
Kakorkoli se torej obrnem, vse Eusebiove šepave poti vodijo v grizenje mene. Kar me ne preseneča, kajti ravno pred nedavnim mi je prijatelj, cenjeni Dr. Awnikar, poročal o skrivnostnem ugrizu in posledično nemajhni oteklini, seveda na napačni extremiteti.
Sklenil sem torej, da Eusebiu ne bom šel na limanice. S pomočjo kemičnega svinčnika sem ga zbezal na navodila za uporabo mopedističnega kovčka. V dokaz prilagam sliko, na kateri Eusebio pravkar preučuje francoski text, kar priča o njegovi nadpovprečni splošni razgledanosti. Kljub temu sem ga ročno expediral čez ograjo in ga opazoval, kako vešče je pristal na balkonu gospe B., stanujoče pod menoj.
Zdi se mi, da je tako tudi prav. Jaz si namreč z Eusebiom in njegovimi norčijami nimam kaj pomagati, gospa B. pa je videti tako osamljena in zagrenjena, da se bo družbe nedvomno razveselila.
Sam trpim za nenavadno obliko arahnofobije, ki mi ne dovoljuje, da bi ostal brezbrižen v prisotnosti pajka. Takotorej je približno 97.5% arahnidov, ki so imeli to smolo, da so naleteli name (homo erectus raspizditis) doseglo večna lovišča.
Na 2.5% je še vedno razpisana tiralica.
Včeraj mi je prijatelj Artist ponosno povedal, da mu je onkel Pepe prinesel ogromno pajkov. Takoj sem pomislil, če je bil med njimi tudi Eusebio. Pa je šlo za drugačne pajke. Bojda takšne z 9-imi kavlji.
Pajki so nadvse koristne živali .. in nemalokrat zelo zabavne in zanimive.
Osebno se najbolj čudim pajčevini. Najdaljša nit katero sem videl samostojno visečo, vpeto le na dveh točkah, speljano preko celega vrta, nad grmovjem in cvetlicami, od vogala strehe, pa do smreke v nasprotnem vogalu, lepo obloženo z jutranjimi rosnimi kapljicami v dolžini (izmerjeno) 15 metrov in višini 2 - 3m.
Kako je pajek to naredil?
Človek ne bi verjel .. dobro, da imam priče.
Zelo sovražim komarje.
Pajki so sovražniki komarjev.
Sovražnik mojega sovražnika, je moj prijatelj.
Zatorej toplo pozdravljam tvojo odločitev, da si prijatelja Eusebia le pospremil, v nov lovski revir in upam, da se bo še dolgo sladkal z omreženimi komarji. Pa hvala za tole popestritev dneva. Tako hitimo, da več niti ne opažamo svet, ki nas obkroža.
Tlaka, na napravah za mučenje ala. Tunturi, obremenjuje telo vendar istočasno sprošča tisto mlačno maso v naši glavi. Grem tlačanit
Pajkoslawi so pristen pojav v naši votlini … tu pa tam jih, ko se le malo preveč razbohotijo, posesamo … večinoma tiste, ki so že posušeni … si pa eden od bivalcev votline drzne vsakič znova splesti svojo mrežo na sušilniku za perilo na balkonu … vsakič znova ga pošljemo meter dva nižje z opravičilom, da mu ne bi podirali bajte, če bi si jo spletel na kakšnem bolj godnem platzu … ampak očitno mu je sušilnik za perilo všečen … včeraj je zopet gradil bajto … in zopet smo mu jo zrušili … trmasta zadeva, ni kaj …
Prijateljujem s teto Pajkovko, ki stanuje v ključavnici vrtnih vrat. Opažam, da ji je letošnja mila zima dobro dela - letos namreč nosi kar tri števike večjo konfekcijo.
Davno tega, je na zunanji strani okna dnevnega prostora domoval debeloriti Zvonko. Nekaj časa me je nemalo zabavalo dejanje, da sem si predstavljal njegove zgrožene poglede (videl jih itak nisem), ko sem mu nosil crknjene muhe in podobne dobrote. Debeloritil se je jako še naprej.
Razvila sva poseben odnos - jaz sem se rahlo perverzno zabaval ob ideji, da mu uničujem plenilski nagon, čeprav me je dajala misel, da je njegova mreža dejansko vrt in je potem on vrtičkar, ne pa predator. Jebiga. No, kakorkoli - njemu se je jebalo za vse skupaj; požrl pa je vseeno vse.
Nato sem se ga nekega petka pretirano omaliganil in v soboto, ko so nastopila obnovitvena dela ksihta mojega domovanja, sem ga v navalu elana preprosto prepleskal. Uvidel sem, da gre za precej kretensko vrsto mnogonoga, ker očitno ni ločil muhe od pleskarskega valja.
Rad sem bil Pajek. Pomojem.