“Spinne am Morgen…
…bringt Kummer und Sorgen.”
Naj bo takoj jasno, da se ne uvrščam med arahnofobe. Gornjo modrost sem pobral po Omi Heleni. Ome ni več, odšla je drugam. Ostaja pa dejstvo, da kar je rekla ona, je držalo bolj kot črepinjska sodba. Še danes se živo spomnim, kako je rekla mojemu zdaj že pravtako pokojnemu tastu: “Andrej, likvidiraj petelina.” in nagovorjeni je brez besede vzel sekirico in izvršil naročeno. Sčasoma se je to vrezalo v praspomin vseh petelinov in ob vsakem stavku, ki je po melodiji približno spominjal na zgoraj navedenega, so na vrat na kljun tekli v kurnik, počepnili na lojtrco in se skušali narediti nevidne. To dobro vem, ker sem po tastovem preranem odhodu s scene prevzel vlogo izvrševalca. Takrat sem se tudi naučil peteline mesmerizirati. Toda več o tem morda kdaj drugič.
Vrnimo se k pajkom.
Danes zjutraj sem v svojem zimskem vrtu zasačil pajka Eusebia. Vedel se je nenavadno, saj je ves čas, ko sem se ubadal s Tunturijem R215, ležal na hrbtu in le sem pa tja pomigljal z levimi pari nog, medtem ko je desne držal v nekakšnem neudobnem spastičnem položaju. Možnih je več razlag, denimo:
a) Eusebia je vsled neznosne vročine v zimskem vrtu ruknila kap, zato je ležal na hrbtu in prežal name, da me ugrizne in si z mojo krvjo opomore (res pa je, da mi je vse premalo znana pajkovska patofiziologija, da bi lahko gornjo hipotezo potrdil ali ovrgel)
b) Eusebio je preživel burno noč s pajkovko. Po neštetih orgazmih je leže na hrbtu počival in prežal name, da me ugrizne in si z mojo krvjo opomore (to možnost sem nekako zavrgel, saj Eusebio ni kadil in delal umetelnih dimnih kolobarčkov, kar po orgazmu počne vsak pravi moški)
c) Eusebio je zgolj hlinil slabost, v resnici pa je prežal name, da me ugrizne in si z mojo krvjo opomore (ta predpostavka se mi je zdela najbolj verjetna)
Kakorkoli se torej obrnem, vse Eusebiove šepave poti vodijo v grizenje mene. Kar me ne preseneča, kajti ravno pred nedavnim mi je prijatelj, cenjeni Dr. Awnikar, poročal o skrivnostnem ugrizu in posledično nemajhni oteklini, seveda na napačni extremiteti.
Sklenil sem torej, da Eusebiu ne bom šel na limanice. S pomočjo kemičnega svinčnika sem ga zbezal na navodila za uporabo mopedističnega kovčka. V dokaz prilagam sliko, na kateri Eusebio pravkar preučuje francoski text, kar priča o njegovi nadpovprečni splošni razgledanosti. Kljub temu sem ga ročno expediral čez ograjo in ga opazoval, kako vešče je pristal na balkonu gospe B., stanujoče pod menoj.
Zdi se mi, da je tako tudi prav. Jaz si namreč z Eusebiom in njegovimi norčijami nimam kaj pomagati, gospa B. pa je videti tako osamljena in zagrenjena, da se bo družbe nedvomno razveselila.
