polderji

Gronk je gojil hegemonistične težnje. Drugače povedano: polakomil se je Kverhovega prostora ob ognju. Ker je bil človek redkih besed in zgovornih dejanj, je Kverhu pripeljal dve doneči okoli kepe in ga z brco v zadnjico napotil v najtemnejši kot votline, kamor so sicer vsi hodili iztrebljat.

Kverh je bil, nasprotno, bolj lokave baže mož. Potrpežljivo je ždel v temnem kotu, z obsidianovo konico praskljal petroglife, jih barval s tistim, kar se mu je pač znašlo pri roki in dočakal, da je višja sila prignala tri mišičaste brate po imenih Urgh, Gurgl in Franci. Ponudil jim je lapuhovo listje in svojo godno hčer, če deložirajo Gronka. Bratje so bili počaščeni in niti na misel jim ni prišlo, da bi si lahko tako lapuhovo listje kot hčer tudi sami ubrali. Obrisali so si torej riti in odšli.

Čez pet minut je najstarejši brat (Urgh) pomolil nos nazaj v Kverhov kot in vprašal:

»Emmm, kaj si že rekel, da naj storimo z Gronkom?«

In Kverh mu je seveda potrpežljivo razložil.

»Ahaaa!«

Gronk se je, pobešenega in krvavečega riwca, expresno znašel v temnem in smrdljivem kotu votline. Z obsidianovo konico je praskljal petroglife, jih barval s tistim, kar se mu je pač znašlo pri roki in zavistno pogledoval proti ognju.

Čez par dni je Gronk presenetil Urgha z virtuozno brco v predel, kjer moške najbolj boli. Medtem ko se je obrcani valjal po tleh in tulil, je Gronk razložil Gurglu in Franciju, da isto čaka tudi njiju, če mu ne bodo pokorni. Bratje so se usrali in niti na misel jim ni prišlo, da bi tirana družno zlahka nabutali kot kozla. Kot so ga enkrat že.

Poklapano so se odhulili ven, se čez čas vrnili s polnimi naročji lapuhovega listja in ga položili pred vladarja. Gronk jih je z nasmeškom postrojil, pripeljal vsakemu posebej brco v že omenjeni predel in zarjul:

»Jebem vam vaš posrani lapuh! Ceterum censeo Kverh delendam esse!«

(slednje je bil menda nekje prebral in si začuda celo zapomnil, čeprav narobe) 

Bratje seveda niso imeli pojma, o čem on to. Vendar bi Kverhu nedvomno trda predla, če se ne bi bil že poprej previdno podal v izgnanstvo. Ždel je v tistem smrdljivem, temačnem kotu, praskljal družbeno angažirane petroglife in špegal proti ognju, dokler mu ni spet višja sila poslala treh bratov. 

Napenjajojčim se in vzdihujočim je razložil, da trpijo za zapeko, da je temu vzrok enolična prehrana in jim obljubil, da jih bo naučil nabirati opuncije, če deložirajo Gronka. Bratje so bili veseli in niti na misel jim ni prišlo, da se jim kot zapriseženim mesojedcem opuncije v bistvu gabijo. Odskakljali so v smeri nič hudega slutečega Gronka… 

Tako nekako se štorija vrti še dandanašnji. Eni se izmenoma košatijo ob ognju ali pa v temnem kotu praskljajo družbeno angažirane petroglife. Ostali pa begajo sem in tja in se jim niti ne sanja, da gre pri stvari za kaj več kot lapuh, opuncije in brce v jajca.