polderji

Zadnjič enkrat sem slučajno prisostvoval zanimivemu pogovoru. Čebljala sta gospod Luca in gospod Remo, oba Italijana. Ampak preden razkrijem, o čem je tekla beseda, moram natrositi par temeljnih resnic o činčilah. Torej:

ČINČILA

Prvi znani par činčil je očak Noe pred mnogimi leti menda izkrcal tam doli nekje v Andih. Glodalci se, kot je splošno znano, radi razmnožujejo in činčile niso izjema. Tako sta Adam in Eva Č. v kratkem sproducirala celo armado Č.jčkov, ki so gomazeli gor in dol po tistih hribih brez kake pametne zadolžitve. Kar je razumljivo, če omenim, da merijo v dolžino klavrnih 25 centimetrov, vaga pa se komajda premakne za kako črtico, tudi če se zviška vržejo nanjo. Za glavno jed se jih torej ne da ponucat, o kaki vpregi ali dajanju mleka pa bolje da sploh ne razmišljamo.

Vendar (!):

Tekom let je prišla na dan resnica, da povprečnemu kosmatemu bitju štrli iz posameznega folikla le par dlak. Ljudem denimo le po ena. Činčilam pa reci in piši okoli osemdeset (z besedo: 80)

Ker lahko že iz prej nakazanih dimenzij činčile z gotovostjo sklepamo, da tudi njihovi folikli ne morejo biti ogromni kot Krater Copernicus, je kot na dlani, da gre za izjemno fine in puhaste dlačice. To odkritje je menda najprej vzradostilo neko špansko kraljico (te štorije ne bom na dolgo razlagal), kasneje pa krznarski ceh širom po svetu. Činčile niso delile navdušenja, ker so posledično skoraj izumrle. Rešil jih je gospod Chapman.

Torej nazaj k pogovoru:

Gospod Remo je nesramno bogat mešetar. Na grbi nosi precejšnje število zim, 50 odvečnih kilogramov, bypass, sitno ženo, kup zajedalskega frocovja in razkošno priležnico, uvoženo iz Romunije. Signorino Ludmillo. Slednjo sem videl na lastne oči in uporaba izraza »razkošna« je z njo v zvezi nadvse primerna.

Gospod Remo seveda zgledno skrbi zanjo in ji nudi stanovanje, hrano, zavarovanje, đeparac in od nedavnega tudi okroglo posteljo s prekrivalom iz krzna činčil. Ki mu jo je skomandiral gospod Luca. On se namreč s takimi malenkostmi poklicno ukvarja.

Gospod Remo je tistega dne prišel poravnat račun. V gotovini, kot se spodobi. Je bistveno manj davka.

Vsota, ki sta jo omenjala gospoda, je po številu ničel odločno presegala zmogljivost mojega notranjega kalkulatorja.

»Ampak ko jo vidim nago na tistem pregrinjalu…« se je hahljal gospod Remo in ob tem z roko nakazal kretnjo, ki se je celo meni, neukemu Balkancu zazdela opolzka.

Gospodična Ludmilla si je medtem neženirano ogledovala ogromno ogledalo v okviru iz angelov, nimf in podobnih prikazni. Za na strop. Verjetno ne v kuhinji. Ali pa tudi. Morda je razmišljala, ali bo dobri gospod Remo ob uporabi takega ogledala deležen še drugega bypassa.

Stranski učinek tega pogovora je, da sem zadnje dni nenavadno zamišljen (vem, da ste se spraševali, kje tiči vzrok). In danes zjutraj, v posebno lucidnem trenutku, sem prišel do naslednje ugotovitve:

- dokler na svetu obstajajo gospodje Remoti, ki si za zajeten kup žoltih trdnjakov raje privoščijo činčilasta pregrinjala kot šleper viagre

- dokler na svetu obstajajo gospodične Ludmille, ki take odločitve spodbujajo

- dokler na svetu obstajajo nešteti milijoni siromakov, ki so za prgišče drobiža ali skodelo riža (naključna rima) pripravljeni dati iz kože katerokoli žival

- vse dotlej bodo činčile jebena stranka.

In ne samo one.

Pie Jesu Domine, dona eis requiem. Dona eis requiem sempiternam.