Kar je preveč, je tumač
Pred nedavnim mi je moja nesojena prijateljica, tehtnica po imenu Soehnle, na svoj pregovorno priljudni način dala vedeti, da se ji gnusim.
»Kam pa rineš, som?« je siknila, ko sem se nič hudega sluteč skušal skobacati najo.
Takih ljubeznivosti sem vajen. Konec koncev s Soehnle že dolgo vrsto let bivava na istem naslovu in sumim, da se večinoma prav po žensko spreneveda. Kot kaka primadona. Brez odvečnih ceremonij sem se torej skobacal nanjo in Soehnle je siknila številko, zabeljeno z okrasnimi pridevki kot gmota, loj in slične neslanosti.
Pridevki mi niso bili všeč. Številka še manj.
S pobešenim riwcem sem torej odgomazel do frdamane mašine, da se z njo posvetujem. Uspelo mi je vtipkati naslov posvetovalnice in vse svoje generalije, vključno s siknjeno številko, nakar je postalo kristalno jasno, da se tudi mašini gnusim.
Kar je preveč, je tumač. Zlasti če je gnus v igri. Jean Paul S. je to vedel in jaz, Jakob Jablonsky to nadvem. Torej mi ne preostane drugega, kot da dahnem Les Jeux Sont Faits ali kako podobno kozlarijo in se vdano polotim totalne preobrazbe svojega telesa, pa tudi duha Morda me bo nekoč Soehnle vendarle vzljubila.
