Ne štekam
Ko sem se iz ličinke razvijal v odraslega žombatista, sem v višino meril 192 centimetrov. Kar za tiste čase ni bilo malo. Kazalo je celo, da naj bi igral košarko, vendar sem bil preštorast.
Na te centimetre se je razporedilo kakih 75 kil žive vage. Torej slabe 4 deke na centimeter. Nad glavami vrstnikov sem štrlel kot obešalnik.
Bili so še časi stare Juge in v socializmu se ni spodobilo, da bi moda igrala kako vidnejšo vlogo. Z lova na hlače sem se praviloma vračal z do kolen segajočimi žaklji, ki bi bili najbolj primerni za ribolov. Grenko sem zavidal vsem fantom, ki so bili grajeni bolj po JUSu in so imeli v manekensko oprijetih kavbojkah neskončno večje možnosti pri osvajanju deklet.
Od tedaj so pretekla že desetletja in marsikaj se je spremenilo.
V višino sicer še vedno merim 192 centimetrov, vendar to ni več nobena redkost.
Moja teža se je povečala za kakih 25 odstotkov. Tako masivnih obešalnikov nisem še nikoli videl.
Socializem in JUS sta že davno odjadrala v pozabo.
Pa tudi osvajanje deklet nekako nima več tiste pomembnosti kot nekoč.
Kar pa še ne pomeni, da nisem rad spodobno oblečen.
Danes sem, poln upanja, zakorakal v trgovino, kjer sem se namenil kupiti hlače. Take za na moped, podložene s kevlarjem, da si ob morebitnem padcu ne bi povsem ogulil extremitet. V vseh teh letih sem se nekako navezal nanje.
Prodajalec mi je nadvse prijazno nudil 2 komada največjih razpoložljivih hlač. Plen sem odnesel v kabino, ga navlekel nase in v ogledalu občudoval v žakelj oblečenega ribiča…
Zdaj bi pa resnično rad vedel, ali je kupna moč lobbyja špehatih pigmejcev tako salamensko velika, da lahko diktirajo standarde svetovni oblačilni industriji?
