Arhiv za Junij, 2007

Kupica sonca

Sveže, harmonično, z bogato cvetico: CHABLIS

Na zdravje.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |29.06.2007 | 2 komentarjev »

Smrt in tri gracije

Kazno je, da Jakobi Jablonskyji takole v zrelih letih postajamo malce otročji. Med drugim prav zbrano brodimo z ročicami po peni trenutkov, iščoč bogvekaj. Jaz, vaš priljubljeni narator, nikakor nisem izjema. Danes zjutraj mi je med prsti ostalo tole:

3-gracije.jpg

Sedela sva na vegasti klopci v senci nečesa, čemur bi le z največjo mero prizanesljivosti lahko rekel jablana. Kriza in jaz. Govorila nisva prav veliko. Kriza je namreč bolj slabo artikuliral. In poleg tega je bil tiste vrste model, ki ga je nerazredčenega jako težko prebaviti. Občasno je znal zagreniti kot gluha svinja. Odtod tudi njegovo partizansko ime.


Pred vsakim od naju je stala pirovska flaša, ker je bil takrat pir v piksnah še znanstvena fantastika. Ne spomnim se več, ali sta bili flaši napol polni ali napol prazni. Dobro pa se spomnim, da so cigarete, ki so ležale na klopci med nama, sesvaljkale neutrudne roke delavk v TUT KOM PRILEP. Tako je namreč trdil napis na zavojčku.  TUT naj bi pomenilo “tutun”, kar je exotična beseda za tobak, najbolj verjetno privzeta iz turščine. KOM seveda pomeni “kombinat”, ker je bilo tiste čase na področju vzhodne Evrope bogokletno govoriti o podjetjih. PRILEP je pa eno gnezdo v Makedoniji, po katerem sta bojda v sivi davnini harala mrka junaka Kraljevič Marko in Ljutica Bogdan. Bil sem enkrat pred leti precej pomotoma v Prilepu in še do danes mi ob omembi tega imena vstane pred očmi podoba tobakovih listov, ki so se, nanizani na konopce, sušili pred vsako bajto. In blazne vročine, ki je naš tedanji avto (renault 10) spreminjala v mikrovalovko.


Vroče je bilo tudi v bednem približku sence, kjer sva tistega popoldneva voluharila s Krizo. Čas je lepljivo mezel mimo naju in v kali zatiral kakršnokoli lucidno misel. Vsaj zase vem, da je bila moja glava polna užaljene skreganosti z nepravično usodo, ki je vse prijatelje širokogrudno expedirala na Jadran lovit Švabice in Čehinje (kar je bilo takrat moderno), mene pa priheftala na razkuhan makaron z imenom Ljubljana. Kaj je tuhtal Kriza, je bilo pa itak povsem nemogoče ugotoviti. S psihoanalizo indijanskega totema bi imel bistveno lažje delo.

Skladno z dogajanjem v glavi je bil moj pogled brezizrazno prilepljen na cesto, ki je seveda vodila proti centru mesta. Pa tudi ven. Odvisno pač, v katero smer si se napotil. Cesta je bila še makadamska, luknjasta in vsake toliko so jo zalivali s smrdljivo rjavo tekočino, ki smo jo mulci imenovali konjska scavnica. Zalivali so zato, da se ne bi prašilo. Ob robu ceste je stala vrsta lesenih kandelabrov, na vrhu pa so bile napete žice, po katerih se je pretakala elektrika. Kandelabri so bili jako pripravni za vrezovanje prestreljenih srčkov in začetnic imen. Glede na to, da sem svoje vrstnike opazno prehiteval v rasti, je bilo moje srčke in začetnice iskati nekje pri zgornjem robu dosega.


Kar se začne v mojem vidnem polju nekaj premikati. Najprej je bila pika nekje v bližini gostilne Turk. Nato so bile tri pike poleg nepremične pike, za katero sem vedel, da je spomenik narodnemu heroju. Nazadnje so bile Malči, Fanči in Tilka. Tri deklice iz soseščine, nekako mojih let.
Prišlo mi je na ušesa, da Malči nosi tudi krstno ime Amalija. Kot zaveden komsomolec seveda nisem imel blage veze, kaj krstno ime sploh pomeni. Vendar mi hudič ni dal miru in sem začel mozgati, kakšna naj bi bila krstna imena ostalih dveh. Po temeljitem tuhtanju sem se odločil za Fafanija in Utilija. Vprašal pa seveda nisem nikoli.


Dekletca so bile sestrice. Trojčice. Vendar sodim, da svet še ni videl tako različnih trojčic.
Amalija je bila baročna. Kompletirana iz različno velikih balončkov, ki so vsak po svoje nihali na nevidnih gumilastikah. Njen sicer čedni obrazek se je nenehno pačil v vsemogoče grimase, zaradi katerih sem imel vedno vtis, da gledam neposredni prenos iz kakega kabuki teatra. Amalija ni bila moj tip.


Fafanija je imela štrenaste lase, ki so neubranljivo spominjali na razkuhano zelje. Imela je tudi rokokojsko oblikovane noge. In da je bila zadeva zares kritična, je na te noge običajno navlekla še najlonke s črto, ki je seveda verno sledila krivuljam in splošni vtis še poudarila. Ne, tudi Fafanija ni bila moj tip.


Utilija je bila videti, kot bi njen avtor kolebal med gotiko in renesanso, vmes pa bi se mu še sfuzlalo in bi se vrgel v čisti kubizem. Na asketskih nožicah s komaj omembe vrednimi koleni in stegni je denimo obetavno nihala sočna in čvrsta kanta in tako naprej, vse do obraza, ki je bil itak poglavje zase. Lahko bi ga narisal veliki Pablo za diplomsko nalogo. Z levo roko. Mogoče me je ravno zaradi teh nasprotij Utilija zanimala bistveno bolj kot ostali dve in moj pogled je ostal čvrsto prilepljen nanjo. Pravzaprav na njene prsi, ki so po neki nedoumljivi optični prevari postajale vse večje in so se pozibavale pod povsem odvečno poletno bluzico. Prišla je že tako blizu, da sem razločno videl napete bradavice, ki so grozile, da bodo razparale umetno svilo, iz katere je bila bluzica sešita. In ker mraz nikakor ni mogel biti vzrok tega naravnega pojava, sem seveda domneval, da je Utilija vzburjena. Domišljal sem si, da bo to bržčas zaradi mene, kar mi je godilo in sprožilo živahno dogajanje v mojih kavbojkah, seveda mnogo pretesnih za tovrstne spektakle.
Ravno sem se odločal, ali naj začnem misliti na fuzbal, ker se nisem spomnil nobene bolj dogočasne teme, ki bi lahko obrzdala (rahlo boleče) dogajanje, ko se je iz otopelosti prebudil kolega Kriza. Privzdignil je stegno, gromko prdnil in v mojo veliko grozo jasno in glasno (kot se mu ni posrečilo še nikoli v življenju) artikuliral:


“ČAO, PIČKE, GREMO FUKAT??!!”


Potem pa se je nemudoma pogreznil nazaj v prejšnje stanje.

Čar je bil prekinjen, fuzbal je spet postal nepotrebna navlaka in tudi Utilijine bradavičke so hipoma izgubile svojo čvrstost. Pač pa se je naravnost vame z zaničljivim obtoževanjem neomajno zapičil pogled njenega levega (modrega) očesa, medtem ko je desno (rjavo) zrlo nekam navzgor in menda obtoževalo tudi samega Boga, da dopušča take svinjarije.


Sestrice so odmigljale mimo in prodirale naprej proti kasarni, ki je stala na koncu ulice. Zadnje, česar se spominjam, so rokokojske krivine Fafanijinih nog, ki so zaradi pripeke navidezno bingljale kakih deset centimetrov nad cesto.


Potem se ni nekaj časa dogajalo nič. In ko je čas, določen za dogajanje niča minil, je Kriza ponovno prdnil, na dušek dokrajčil svoje pivo, rignil (se razume) in se brez naglice ter brez pozdrava namenil nekam v nastajajoči mrak. Opazil sem, da so na klopci ostale cigarete iz TUT KOM PRILEPa, vendar nisem vpil za njim.

Čez kakih štirinajst dni je Krizo iz Ljubljanice nekje pri Fužinah potegnil ribič.In danes, tri desetletja po dogodku, je nastala tale nebuloza z delovnim naslovom


Smrt in tri gracije

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije iz kevdra |29.06.2007 | 7 komentarjev »

Bobi pa Tedi, kamerada

bobi_tedi.jpg

Bobi je trenutno nekadilec. V pričakovanju avgusta, ko bo stopil v veljavo protikadilski zakon, že mesece triumfira. Ker bo smel z blagoslovom višje inštance durhmarš najedati Tediju. Pa tudi ker se bo smel v svojem edinem pribežališču, bližnji beznici, v čistem gorskem zraku nacediti, stresati neslane štose in se sliniti okoli joškate kelnarce Lili. 

Tedi je pa, kot ste morebiti že uganili, trenutno kadilec. V pričakovanju avgusta, ko bo stopil v veljavo protikadilski zakon, že mesece pizdaka. Ker mu Bobi najeda že zdaj in mu bo z blagoslovom višje inštance najedal še tisočkrat bolj. Pa tudi ker se v svojem edinem pribežališču, bližnji beznici, ne bo smel obenem zakajati, nacediti, stresati neslane štose in se sliniti okoli joškate kelnarce Lili. 

Bobi pa Tedi sta mala človečka. Ganljiva v svoji odvisnosti od blagoslova višje inštance. In spravljata nas v smeh s svojo glupostjo. Sta namreč bolj glupa od vseh nas skupaj. 

Ampaq, roko na srce, ta večna glupost, izražajoča se v triumfiranju in pizdakanju, zna tudi fino presedati.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |28.06.2007 | 10 komentarjev »

¡Compañero Jakob, contigo hasta la victoria final!

Soehnle me že par dni razveseljuje s podatkom, da sem od svoje tonaže uspel odštemati 10 kil in pol. Ohrabren s tem podatkom sem danes pobaral za mnenje tudi frdamano mašino in sporočila mi je naslednje:

bmi.JPG

kar naj bi pomenilo, da se moje telesce z izjemnimi napori volje vrača v neke sprejemljive okvire. Tako se kali jeklo, v najboljši maniri vsem nam dobro znanega Pavla Korčagina.

Res je sicer, da frdamana mašina podaja svoje mnenje na osnovi ameriških standardov in prebivalci Novega Sveta so znani kot precej zabuhli ljudje. Vendar se nad vmesnim rezultatom ne pritožujem, zlasti odkar sem včeraj opazil, da se mi po novem med tuširanjem v kopalni kadi za ritjo nabere opazno manjše akumulacijsko jezero. Kar je dobro, glede na to, da se nisem nikoli resno ubadal z mislijo o graditvi zasebne hidroelektrarne.

Povzetek: kot kaže, sem se po 24 dneh skromnejšega prehranjevanja in pospešenega miganja pretolkel skozi 2/3 razdalje do zastavljenega cilja. Za izcejanje preostale odvečne maščobe bi morala zadostovati 2 tedna.

Hvala za pozornost in nasvidenje, kot bi rekel Božo Petek.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |27.06.2007 | 2 komentarjev »

Razglednica iz ZanZiBARa

bar.jpg

Tiste čase je bila Usoda, vsaj kar se mene tiče, ena navadna prasica. Ni minil dan, da se ne bi domislila kakega prav umazanega grifa in ga promptno testirala na moji koži. V rekordno kratkem času sem dodobra spoznal, kako so se počutili vsi tisti deževniki in žužki, ki smo jih bili kot mulci z lahkotno radovednostjo perspektivnih znanstvenikov zmetali v mravljišča in opazovali njihovo sicer silovito, vendar že vnaprej na poraz obsojeno otepanje. In kakor je bilo tisto naše početje z vidika žužkoljubcev vsega zgražanja vredno, mi je vseeno dalo neko spoznanje: s silo ne bom opravil nič. Torej sem se začel skrivati.

Žalobnega novembrskega dne sem se skrival na obrobju panonskega mesta. Zoprno leden veter, ki je rezal do kosti, me je pregnal v že znano beznico. ZanZiBAR, je oznanjal napis nad vhodom. Zanatsko Zidarski BAR, so mi bili že pred časom pojasnili pomen za tiste kraje nekoliko nenavadnega imena.

Ozračje je bilo lenobno. Kot domača enolončnica obilno zgoščeno s tobačnim dimom. Skozenj so do mene nekako brezvoljno prodirali šrapneli lokalnih šal, večinoma kosmate vrste.

Pohlevno sem trohnel za šankom v odmaknjenem kotu. Iz kolobarčkov, ki so ostajali za preminulimi steklenicami piva, sem ustvaril poldrugi set olimpijskih krogov. Občasno sem se napotil tudi v stranišče, občudovat grafite.

Strmel sem v olupke časa, ki so se v spiralah spuščali nekam proti tlom in mlel svoje misli. Nekatere bolj lahkotno splošne. O tretji svetovni vojni naprimer. Pa o nastanku vesolja. Pa malo tudi o sestradanih zamorčkih v Biafri in podobnih nepomembnih hecih, na katere itak nimam nobenega vpliva.

Druge spet o zadevah, ki utegnejo biti usodne. Denimo kaj bom jedel jutri, ko mi bo zmanjkalo bobi palčk. Predvsem pa me je mučilo vprašanje, ali tisti posvaljkani bankovci v mojem žepu zadostujejo za to, da se ga nacedim kot opica in umorim še en dan. Močno sem se bal, da mi ne bo uspelo in polotevalo se me je razpoloženje izrazito temačne vrste.

S skrajnim naporom sem preprečil Ismetu K., da ni z mokro cunjo uničil tedaj že polnih dveh setov olimpijskih krogov. Ismet K. je bil natakar. S postavo, obrazom in naočniki v črnem bakelitnem okviru je bil videti kot vodilni eksistencialistični filozof Cro-Magnonske šole. Spravil je mokro cunjo in odfilozofiral.

Na začetku tretjega seta sem zaznal vonj po šmarnicah. Neobičajno.

Krog kasneje sem zaznal pogled z barskega stolčka poleg mojega. Bil je tiste vrste zblojeni ženski pogled, za katerega ne moreš biti nikoli prepričan

ali naznanja rafal silovitih orgazmov, ki bodo pogledujočo osebo razmetali po celem prostoru

ali je samo posledica izjemne kratkovidnosti

Huh.

V istem krogu sem zaznal nabito polno denarnico, pripadajočo lastnici pogleda. Iz nje (denarnice) je prišel bankovec za naslednji olimpijski krog. Istočasno sem izvedel kup vznemirljivih podatkov o sosedi.

Ime ji je bilo Mojra Marton-Szekely in izhajala je iz stare plemiške rodbine. Najbrž se je zato skušala oblačiti izbrano. Na ovratniku bele bluze je nosila celo nekaj čipkastega, pripetega z navadno knoflo. In znala je par besed slovensko, ker je imel bojda njen plemiški ded posestva tudi v naših krajih, odkoder je uvozil glavnega konjarja in kuharico. Mimogrede sem izvedel, da smo Slovenci zelo pridni.

Gospe Mojri življenje ni prizanašalo, česar ni mogla prikriti niti precejšnja plast pudra niti peroksid, pod težo katerega so lasje malodušno kapitulirali. Vendar me to ni motilo.

Znan sem kot izvrsten poslušalec in s primerno prizadetostjo sem prestrezal zdihujočo sago rodbine Marton-Szekely. O komunistični zalegi, ki ji je pobrala vse premoženje. O dedu, ki sramote ni prenesel in je umrl. Počilo mu je srce.

O soprogu, ki je gospo Mojro na sam dan poroke prevaral z natakarico, v moškem stranišču restavracije »Moj mir«, kjer se je vršila svatba. Le mesec dni kasneje jo je tudi podurhal, s taisto natakarico in z vsemi prihranki gospe Mojre.

O hčeri, ki je vsestransko nadarjena (tu je zdihovanje za hip prešlo v žuborenje), vendar je zdaj že odrasla in s tretjim možem živi v Švici. Gospa Mojra ni še nikoli videla svojih vnučkov.

O delodajalcu, ki se slini okrog nje, njej pa se zadeva upira. Čeprav je gospod bogat in postaven. In jo s tega stališča mika. Vendar je poročen. In ona nikakor ni take vrste ženska, da bi uničevala tuje zakone.

Tu sva se znašla že na precej intimnem, pa nemalo spolzkem terenu. Morda tudi po zaslugi zaužitega alkohola. Tretji set olimpijskih krogov je bil skoraj dopolnjen, gospa Mojra pa je bila očitno velika ljubiteljica vermuta.

Opazoval sem burno dviganje njenih precej obilnih prsi pod belo bluzo in tista čipkasta reč je kar malce plapolala. Njena stegna so se razmaknila in dano mi je bilo spoznati, da nosi konec jemajoče, s staroverskimi podvezicami pripete najlonke. Skozi dokajšnjo luknjo se je kot klobuček šampinjona bočila testasta tvorba. Še več te bledične, le bolj v somrak utonjene tvarine je v precejšnji količini neslišno brbotalo preko njihovega roba.

Poskušal sem se premagati, vendar je bil zlodej v meni seveda močnejši. Desnica se je stegnila sama od sebe in sredinec je pobožal najprej šampinjona, potem pa zdrsnil preko nogavice v vlažno puhteči in z dlakovjem porasli polmrak. Bilo je bolj dejanje radovednosti kot poželenja.

Gospa Mojra je sopla kot Emil Zatopek. Zaupno se je nagnila povsem k meni in mi zatikajoče šepetala:

»Gospod Jakob… huh… le kaj počneta… huh… postaven mornar kot vi… huh… in princesa kot jaz… huh… v tej obskurni… huh… krčmi? Imate… huh… kako boljšo zamisel?«

Kot kaže, so mi sladkaste izparine njenega vermuta butnile naravnost v glavo in se megleničasto pomešale s hlapi piva. Kajti medtem ko sem razmišljal, kaj bi kazalo odgovoriti, sem že zaslišal lastni glas, ki je popolnoma zbrano modroval:

»Vsekakor. Kolikor se spominjam, je tamle za vogalom optik. Pospremim vas do tja, da si kupite naočnike ustrezne dioptrije. Pa tudi kako ogledalo bo prejkone pri roki, da se vanj pogledate.«

Nakar je tisti moj drugi jaz, ki je pravkar govoril, mrtvo hladno vstal in odšel na stranišče.

Ko sem se vrnil, gospe Mojre ni bilo več. Na srečo pa je bila toliko dama, da je sproti plačevala runde.

Pet minut za gospo Mojro sem tudi sam zapustil beznico. Na petem križišču me je zbil avto. Menda eden od petih v tistem mestu. Zlomil mi je nogo in pet reber.

Po mesecu dni sem zapustil bolnišnico. Najprej sem se oglasil na tržnici in prvemu ciganu prodal svojo rusko uro znamke Poljot, automatic, 17 jewels.

Z denarjem v žepu sem prikorakal v ZanZiBAR, zasedel svoje običajno mesto in naročil pivo. Pasalo je. Po tretjem olimpijskem krogu se je črevesje jelo pritoževati nad mešanico bolnišnične bele kave, kruha z zdenka sirom in piva.

Zapahnil sem vrata stranišča in spustil hlače do kolen. V počepu sem lovil ravnotežje nad tisto luknjo v tleh in poslušal klokotanje gejzirja, ki je v mogočnem curku vrel iz mene. In potem me je usekalo v križ. Močno. Nisem se mogel vzravnati, kljub vsem naporom. Kot pokveka sem se pomikal do vrat. Centimeter za centimetrom, s pomočjo rok. Hlače so se vlekle po umazanih tleh. Zapaha v tem položaju seveda nisem mogel niti premakniti. Klical sem na pomoč, vendar me je očitno preglasilo rjovenje Đorđa Marjanovića iz đuboxa.

Čez nekaj dolgih minut sem se vdal. Iz žepa površnika sem privlekel svinčnik. Bil je zlomljen. Vseeno sem med neštete grafite napisal:

found.jpg

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |23.06.2007 | 4 komentarjev »

Carne vale (?)

etranger.jpg

V krogu rumenkaste svetlobe je ležala odprta knjiga. Ljubezen v času kolere. Njegova roka je občasno samodejno polistala po že neštetokrat prebranih straneh. Vendar se tokrat ni kot običajno poistovetil s Florentinom Arizo. Pogled je nepremično upiral v rumeni listič, ki ga je bil zjutraj našel v nabiralniku in ga po neumnosti vtaknil v knjigo za kazalo. Neokusno modre črke so oznanjale

Ples v maskah

Obvezna slika nečesa, kar naj bi predstavljalo živobarvne konfete in papirnate trakce. Smejoči in žalostni obraz. S perforacijo ločen kupon. Številka za srečelov.Stotič je preveril datum. Nocoj…Naj gre? Še nikoli ni bil na plesu v maskah. Kako naj se našemi? Pogled mu je zataval po listih knjige, kot bi tam iskal pomoči… Florentino Ariza!

Iz omare je vzel svojo edino, črno obleko, ki ni bila moderna niti takrat, ko jo je kupil. Vendar tega ni vedel. Beseda “moderno” je bila v njegovi glavi res samo beseda. Bela srajca s poškrobljenim ovratnikom. Črne hlače. Črn telovnik. Črn suknjič. Na koncu si je pred ogledalom zavezal ozko črno kravato. Jo snel. In znova zavezal. Negotovo opazoval učinek. Florentino?

Obul je črne čevlje z rahlo razpokanim lakom. V denarnico skrbno spravil vstopnico. V stranski žep suknjiča je samodejno romala knjiga. Kakor vedno, kadar je zapuščal svojo sobo.

Ko je stopil skozi vežna vrata na cesto, je opazil, da sneži. Vrnil se je po dežnik. In pozabil plašč na obešalniku. Ni hotel še enkrat po stopnicah, da ne bi zamudil.

Kot vedno je prišel prezgodaj. Nagonsko si je izbral najtemnejši kot in čakal. Telovadnica, ki je smrdela po čistilu za parket, se je hitro napolnila. Prehitro, da bi lahko pobegnil. Napol skrit za prašno zaveso je opazoval vrvež na plesišču. Vse je migljalo, poskakovalo, se prepletalo in znova razpletalo.

Moški ga niso zanimali. Samo tisti, ki so bili v svoji sproščenosti igrivi in lepi, so v njem zbujali občutek nekakšne tuje, žolčaste grenkobe.

Zanimala so ga dekleta. Oblečena v indijanke, bolniške sestre, hudičke, princese, gejše… osupljivo lepa bitja z drugih planetov…

Najbolj ga je pritegnila visoka plavolaska sredi plesišča. Oblečena v hula plesalko. Njeni boki so gladko valovili v hitrem ritmu, da jim je komaj sledil z očmi. Ni si mogel predstavljati, da bi jim sledil z rokami, s svojim telesom. Ni bil plesalec. Zaznal je čudno, sladko-topo bolečino in raje preusmeril pogled na njen obraz. Mladosten profil z drzno začrtanimi potezami. Nasmejana usta. Pravilni zobje. Rahlo ukrivljeni lok nosu. “Plemenite poteze,” mu je šlo skozi glavo. Svoje misli je oblikoval iz besed, nabranih v knjigah iz antikvariata.

Ko so glasbeniki napovedali odmor, se je hula plesalka ozrla po dvorani. Očitno je iskala prostor, kamor bi sedla. Obrnila se je proti njegovemu kotu. Goreče je upal, da pogled njenih iskrivih oči ne bo prodrl v polmrak. In istočasno, kako neumno, še bolj goreče upal ravno nasprotno.

Boki so zavalovili naravnost proti njemu. Preden je utegnil reagirati, je sedela za njegovo mizo in naročala pivo sluzastemu natakarju. “Bi tudi ti kaj spil? Pivo, kavo, tekilo…?” ga je vprašala. Molče je odkimal in pazil, da ni odlepil pogleda od modrikaste žile, ki ji je utripala na vratu. Drobcen potoček znoja si je utiral pot med njene prsi, komaj zakrite s kito pisanega cvetja.

Počasi je srkala pivo iz steklenice in ga radovedno opazovala.
“Kdo si, kaj predstavlja tvoja maska?” ga je vprašala.
Presenečeno je pomislil, da morda Marquez le ni vsakomur tako domač, kot je njemu. Ni vedel, kako naj pojasni. V zadregi je zdrsnil z rokama po svojem črnem suknjiču… knjiga! Rešilna knjiga! Vzel jo je iz žepa in jo položil na mizo pred hula deklico.

Tik preden jo je spustil iz rok, je opazil pomoto

Albert Camus: Tujec

 hula.JPG (opomba: zgodilo in zapisalo se je pred leti. Od tedaj je iz natrpanih žepov privlekel že na kupe knjig. Idiota celo večkrat.)

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije iz kevdra |21.06.2007 | 4 komentarjev »

“Spinne am Morgen…

…bringt Kummer und Sorgen.”

100_0017.JPG

Naj bo takoj jasno, da se ne uvrščam med arahnofobe. Gornjo modrost sem pobral po Omi Heleni. Ome ni več, odšla je drugam. Ostaja pa dejstvo, da kar je rekla ona, je držalo bolj kot črepinjska sodba. Še danes se živo spomnim, kako je rekla mojemu zdaj že pravtako pokojnemu tastu: “Andrej, likvidiraj petelina.” in nagovorjeni je brez besede vzel sekirico in izvršil naročeno. Sčasoma se je to vrezalo v praspomin vseh petelinov in ob vsakem stavku, ki je po melodiji približno spominjal na zgoraj navedenega, so na vrat na kljun tekli v kurnik, počepnili na lojtrco in se skušali narediti nevidne. To dobro vem, ker sem po tastovem preranem odhodu s scene prevzel vlogo izvrševalca. Takrat sem se tudi naučil peteline mesmerizirati. Toda več o tem morda kdaj drugič.

Vrnimo se k pajkom. 

Danes zjutraj sem v svojem zimskem vrtu zasačil pajka Eusebia. Vedel se je nenavadno, saj je ves čas, ko sem se ubadal s Tunturijem R215, ležal na hrbtu in le sem pa tja pomigljal z levimi pari nog, medtem ko je desne držal v nekakšnem neudobnem spastičnem položaju. Možnih je več razlag, denimo: 

a) Eusebia je vsled neznosne vročine v zimskem vrtu ruknila kap, zato je ležal na hrbtu in prežal name, da me ugrizne in si z mojo krvjo opomore (res pa je, da mi je vse premalo znana pajkovska patofiziologija, da bi lahko gornjo hipotezo potrdil ali ovrgel)

b) Eusebio je preživel burno noč s pajkovko. Po neštetih orgazmih je leže na hrbtu počival in prežal name, da me ugrizne in si z mojo krvjo opomore (to možnost sem nekako zavrgel, saj Eusebio ni kadil in delal umetelnih dimnih kolobarčkov, kar po orgazmu počne vsak pravi moški)

c) Eusebio je zgolj hlinil slabost, v resnici pa je prežal name, da me ugrizne in si z mojo krvjo opomore (ta predpostavka se mi je zdela najbolj verjetna) 

Kakorkoli se torej obrnem, vse Eusebiove šepave poti vodijo v grizenje mene. Kar me ne preseneča, kajti ravno pred nedavnim mi je prijatelj, cenjeni Dr. Awnikar, poročal o skrivnostnem ugrizu in posledično nemajhni oteklini, seveda na napačni extremiteti. 

Sklenil sem torej, da Eusebiu ne bom šel na limanice. S pomočjo kemičnega svinčnika sem ga zbezal na navodila za uporabo mopedističnega kovčka. V dokaz prilagam sliko, na kateri Eusebio pravkar preučuje francoski text, kar priča o njegovi nadpovprečni splošni razgledanosti. Kljub temu sem ga ročno expediral čez ograjo in ga opazoval, kako vešče je pristal na balkonu gospe B., stanujoče pod menoj. 

Zdi se mi, da je tako tudi prav. Jaz si namreč z Eusebiom in njegovimi norčijami nimam kaj pomagati, gospa B. pa je videti tako osamljena in zagrenjena, da se bo družbe nedvomno razveselila.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |19.06.2007 | 7 komentarjev »

Petroglifi v temnem kotu

petroglif.jpg

Gronk je gojil hegemonistične težnje. Drugače povedano: polakomil se je Kverhovega prostora ob ognju. Ker je bil človek redkih besed in zgovornih dejanj, je Kverhu pripeljal dve doneči okoli kepe in ga z brco v zadnjico napotil v najtemnejši kot votline, kamor so sicer vsi hodili iztrebljat.

Kverh je bil, nasprotno, bolj lokave baže mož. Potrpežljivo je ždel v temnem kotu, z obsidianovo konico praskljal petroglife, jih barval s tistim, kar se mu je pač znašlo pri roki in dočakal, da je višja sila prignala tri mišičaste brate po imenih Urgh, Gurgl in Franci. Ponudil jim je lapuhovo listje in svojo godno hčer, če deložirajo Gronka. Bratje so bili počaščeni in niti na misel jim ni prišlo, da bi si lahko tako lapuhovo listje kot hčer tudi sami ubrali. Obrisali so si torej riti in odšli.

Čez pet minut je najstarejši brat (Urgh) pomolil nos nazaj v Kverhov kot in vprašal:

»Emmm, kaj si že rekel, da naj storimo z Gronkom?«

In Kverh mu je seveda potrpežljivo razložil.

»Ahaaa!«

Gronk se je, pobešenega in krvavečega riwca, expresno znašel v temnem in smrdljivem kotu votline. Z obsidianovo konico je praskljal petroglife, jih barval s tistim, kar se mu je pač znašlo pri roki in zavistno pogledoval proti ognju.

Čez par dni je Gronk presenetil Urgha z virtuozno brco v predel, kjer moške najbolj boli. Medtem ko se je obrcani valjal po tleh in tulil, je Gronk razložil Gurglu in Franciju, da isto čaka tudi njiju, če mu ne bodo pokorni. Bratje so se usrali in niti na misel jim ni prišlo, da bi tirana družno zlahka nabutali kot kozla. Kot so ga enkrat že.

Poklapano so se odhulili ven, se čez čas vrnili s polnimi naročji lapuhovega listja in ga položili pred vladarja. Gronk jih je z nasmeškom postrojil, pripeljal vsakemu posebej brco v že omenjeni predel in zarjul:

»Jebem vam vaš posrani lapuh! Ceterum censeo Kverh delendam esse!«

(slednje je bil menda nekje prebral in si začuda celo zapomnil, čeprav narobe) 

Bratje seveda niso imeli pojma, o čem on to. Vendar bi Kverhu nedvomno trda predla, če se ne bi bil že poprej previdno podal v izgnanstvo. Ždel je v tistem smrdljivem, temačnem kotu, praskljal družbeno angažirane petroglife in špegal proti ognju, dokler mu ni spet višja sila poslala treh bratov. 

Napenjajojčim se in vzdihujočim je razložil, da trpijo za zapeko, da je temu vzrok enolična prehrana in jim obljubil, da jih bo naučil nabirati opuncije, če deložirajo Gronka. Bratje so bili veseli in niti na misel jim ni prišlo, da se jim kot zapriseženim mesojedcem opuncije v bistvu gabijo. Odskakljali so v smeri nič hudega slutečega Gronka… 

Tako nekako se štorija vrti še dandanašnji. Eni se izmenoma košatijo ob ognju ali pa v temnem kotu praskljajo družbeno angažirane petroglife. Ostali pa begajo sem in tja in se jim niti ne sanja, da gre pri stvari za kaj več kot lapuh, opuncije in brce v jajca.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |18.06.2007 | 3 komentarjev »

Cherchez la femme Ludmilla (requiem pour chinchilla)

requiem.jpg

Zadnjič enkrat sem slučajno prisostvoval zanimivemu pogovoru. Čebljala sta gospod Luca in gospod Remo, oba Italijana. Ampak preden razkrijem, o čem je tekla beseda, moram natrositi par temeljnih resnic o činčilah. Torej:

ČINČILA

Prvi znani par činčil je očak Noe pred mnogimi leti menda izkrcal tam doli nekje v Andih. Glodalci se, kot je splošno znano, radi razmnožujejo in činčile niso izjema. Tako sta Adam in Eva Č. v kratkem sproducirala celo armado Č.jčkov, ki so gomazeli gor in dol po tistih hribih brez kake pametne zadolžitve. Kar je razumljivo, če omenim, da merijo v dolžino klavrnih 25 centimetrov, vaga pa se komajda premakne za kako črtico, tudi če se zviška vržejo nanjo. Za glavno jed se jih torej ne da ponucat, o kaki vpregi ali dajanju mleka pa bolje da sploh ne razmišljamo.

Vendar (!):

Tekom let je prišla na dan resnica, da povprečnemu kosmatemu bitju štrli iz posameznega folikla le par dlak. Ljudem denimo le po ena. Činčilam pa reci in piši okoli osemdeset (z besedo: 80)

Ker lahko že iz prej nakazanih dimenzij činčile z gotovostjo sklepamo, da tudi njihovi folikli ne morejo biti ogromni kot Krater Copernicus, je kot na dlani, da gre za izjemno fine in puhaste dlačice. To odkritje je menda najprej vzradostilo neko špansko kraljico (te štorije ne bom na dolgo razlagal), kasneje pa krznarski ceh širom po svetu. Činčile niso delile navdušenja, ker so posledično skoraj izumrle. Rešil jih je gospod Chapman.

Torej nazaj k pogovoru:

Gospod Remo je nesramno bogat mešetar. Na grbi nosi precejšnje število zim, 50 odvečnih kilogramov, bypass, sitno ženo, kup zajedalskega frocovja in razkošno priležnico, uvoženo iz Romunije. Signorino Ludmillo. Slednjo sem videl na lastne oči in uporaba izraza »razkošna« je z njo v zvezi nadvse primerna.

Gospod Remo seveda zgledno skrbi zanjo in ji nudi stanovanje, hrano, zavarovanje, đeparac in od nedavnega tudi okroglo posteljo s prekrivalom iz krzna činčil. Ki mu jo je skomandiral gospod Luca. On se namreč s takimi malenkostmi poklicno ukvarja.

Gospod Remo je tistega dne prišel poravnat račun. V gotovini, kot se spodobi. Je bistveno manj davka.

Vsota, ki sta jo omenjala gospoda, je po številu ničel odločno presegala zmogljivost mojega notranjega kalkulatorja.

»Ampak ko jo vidim nago na tistem pregrinjalu…« se je hahljal gospod Remo in ob tem z roko nakazal kretnjo, ki se je celo meni, neukemu Balkancu zazdela opolzka.

Gospodična Ludmilla si je medtem neženirano ogledovala ogromno ogledalo v okviru iz angelov, nimf in podobnih prikazni. Za na strop. Verjetno ne v kuhinji. Ali pa tudi. Morda je razmišljala, ali bo dobri gospod Remo ob uporabi takega ogledala deležen še drugega bypassa.

Stranski učinek tega pogovora je, da sem zadnje dni nenavadno zamišljen (vem, da ste se spraševali, kje tiči vzrok). In danes zjutraj, v posebno lucidnem trenutku, sem prišel do naslednje ugotovitve:

- dokler na svetu obstajajo gospodje Remoti, ki si za zajeten kup žoltih trdnjakov raje privoščijo činčilasta pregrinjala kot šleper viagre

- dokler na svetu obstajajo gospodične Ludmille, ki take odločitve spodbujajo

- dokler na svetu obstajajo nešteti milijoni siromakov, ki so za prgišče drobiža ali skodelo riža (naključna rima) pripravljeni dati iz kože katerokoli žival

- vse dotlej bodo činčile jebena stranka.

In ne samo one.

 

Pie Jesu Domine, dona eis requiem. Dona eis requiem sempiternam.

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |13.06.2007 | 2 komentarjev »

Žurka

galley-party.jpg

Danes smo bili deležni radostne vesti, da se nam obeta žur. Za nagrado. Ker smo pridni in veslamo tako, da se galeja že več kot pol stoletja drži na vodi in kljubuje viharjem. Neverjetno, kako čas mine, če se človek s čim zamoti.

Glede programa gala proslave so prireditelji še malce skrivnostni, vendar bo prejkone veličastna. Bengalični ogenj, klovni, prerokovanje iz kart, samospevi in podobno. Pa bičali nas menda tudi ne bodo tisti večer, tako se vsaj šušlja.

Vseeno pa sam pri sebi tuhtam, da se žura ne bi udeležil. Po takih zadevah me rada boli glava.

sunk.jpg

  • Share/Bookmark
Objavljeno:kozlarije kar tako |11.06.2007 | 3 komentarjev »