…ponedeljek pa za kolegij. Razširjeni. Zato me veseli, da čez wikend nisem shujšal. V nasprotnem primeru bi se le s težavo vklopil v štimung.
Danes bomo mogoče potuhtali, zakaj naši bernardinci ne dajejo mleka. Čeprav so s primerne razdalje na moč podobni simentalkam. Kakorkoli, tudi ruma se ne otepamo. Glavno, da zadane.
Včeraj je staruhec ZVIZ zavzel lokalno streho sveta. Ugotavljam, da je absolutno najbolj hecen moped, poleg tega pa nisva bila niti enkrat blizu nevarnosti, da bi naju kaznovali vsled prekoračitve hitrosti. Nasprotno, s policisti, instaliranimi ob cestah, smo si celo mahali. Najbrž so bili navdušeni nad tolikšno lepoto.
Kot že omenjeno nekje drugje, sva ob povratku uzrla Schnuya, ki je bil v sedlu mopeda marmeladne barve videti sila osredotočen.
Pa še posebno sporočilo za gdč. Sparkico: jablane so morda res že odcvetele, zato pa se čebele trenutno veselijo kostanjev in robinij pseudoakacij.
V glavnem: svet je trenutno popolnoma znosen in ni za obupat 
Nedavno sem se takole kotalil po bella Italia, ker to nekako spada v moje tlačanske obveznosti. To zdaj redno in neumorno počenjam že par desetletij in najbrž je normalno, da čisto ob vsakem kotaljenju nisem popolnoma vzhičen vsled obilice novih vtisov, pač pa je vse skupaj bolj rutina. In potem malo premišljujem traparije, da čas nekako mine.
No, zadnjič sem se med ždenjem v nepremični koloni pleha zagledal v cvetoče drevesce tam ob avtocesti.
Priznam, da sem botanično dokaj zanemarjen in nimam pojma, kakšne vrste drevesce je bilo, pa sem ga za lastno rabo gladko naredil za jablano. Pomoje je bilo drevescu precej vseeno, vsaj videti je bilo enako spokojno kot prej. In sem si mislil:
“Lej jo, jablano, kako lepo cveti brez neke vidne naglice. In če bo vreme ugodno in čebele vsaj povprečno delovne, zna pod jésen tamle na vejah bingljati obilo jabučkov. Če se bo pa vreme kisalo in čebele podbacile, jih pa ne bo. Pa ni videti, da bi bila jablana vsa iz sebe od skrbi…”
Potem se je pa kolona žal premaknila in smo divjali naprej. Mogoče bom imel v prihodnjem življenju srečo in bom jablana.
Danes zarana, ko je bil svet še spokojna mešanica ščebetanja krmežljavih ptičev in škrebljanja nagajivih veveric, sem malce topotal po okoliških gričih. Rad imam ta umirjeni, sveži filing, ko mi misli brez napora odplahutajo nekam gor med vejevje in se lepijo nanj skupaj s štrenastimi svaljki jutranjih meglic. Včasih si celo kako priložnostno zabrundam, kadar sem prepričan, da nihče ne posluša. Tako tudi danes.
Ravno sem takole zamaknjeno brundal predse, ko se mi je izpod bližnjega grmičevja kot strela z jasnega pripodil pod noge histerično bevskajoč đukac. Verjetno si lahko predstavljate, da sem kar malce klecnil in še sreča, da sem pred tekom že dvakrat defeciral, sicer bi bilo sranje. Đukac sicer ni bil tiste pasme, ki bi človeku lahko z enim samim ugrizom odšavsnil pol noge, vsekakor pa je nerodna že misel, da se lahko obenj spotakneš in prav nemarno zgrmiš po tistih koreninah. Začel sem kalkulirati, kako daleč bi takale beštja letela, če bi jo spretno degažiral. Vendar dlje od teorije nisem prišel, kajti izza ovinka sem zaznal tektonski premik. Najprej sem se ustrašil, da se po tistih gozdnih potkah prevaža kak naključni slivnik z ogromnim črnim humveejem, opremljenim z modernimi xenonskimi žarometi. Nato pa sem ugotovil, da je bila to takisto ogromna lastnica đukca, odeta v črno trenirko, ki me je strogo motrila z ledeno modrim pogledom.
»Quapaje, poba?« je zahreščala. »Saj ne grize. Pa itaq vidš, da ni taprau ps!«
Nisem bil pri volji, da bi tvegal spopad z gospo Humvee. Niti verbalnega, kamoli fizičnega. Odtopotal sem naprej in đukac se je še nekaj časa zmagoslavno repenčil za mano.
Naslednje pol ure se ni dogajalo nič, razen običajnih ptičev in veveric ter mojega topotanja. Brundal pa nisem več.
In tako sem se v lepi zanki začel vračati nazaj proti domu. Naključje pa je hotelo, da sem ponovno naletel na gospo Humvee in đukca. Tokrat na preglednem delu poti. Đukac se je že od daleč repenčil in gospa Humvee me je sumničavo motrila, jaz pa sem se delal, kot da nič ni. Ko pa smo bili vštric, sem v hipnem preblisku obstal, se vzpel na zadnjih nogah, zaplahutal z uhlji in zatrobental kot najbolj razjarjen slon. Ne vem sicer, koliko se je plahutanje z uhlji videlo, trobentanje pa je še nekaj časa odmevalo naokoli. Đukac je s predirnim »kev kev« odpezdel nekam v grmovje, gospa Humvee pa se je zdruznila sama vase in njene xenonske oči so pojemajoče brlele vame iz kupčka tresoče se žolce.
»Quapaje, guspa?« sem zahreščal. »Saj ne grizem. Pa itaq vidte, da nisem taprau slon!«
To rekši sem se obrnil na peti in veličastno odtopotal dalje. Spotoma sem skušal malo plahutati z uhlji. Sloni s(m)o zakon.
Pripravljeni? OK:
1. Petek je. Kar pomeni, da čez dobro uro izpuhtevam s tlake.
2. Čeprav je sinoči gospod Trontelj že nekaj nergal, so vremenski obeti za soboto in nedeljo solidni:
3. Mooky je sveže registriran, kar me je sicer veljalo zajeten kup žoltih trdnjakov. Slovim pa po sposobnosti, da tovrstne udarce hitro pozabim. Amnezija ni nujno slaba zadeva.
4. Majstr Jure je poslal goloba s pildkom na nogi. Na njem (pildku) piše, da je Zviz zadihtan in posledično zdrav ko dren.
(Tulele spodaj zdaj potegnem črto, takolele: ___________ )
Pod črto, kot ste nekateri bolj lucidni verjetno že ugotovili, piše, da se nameravam preko wikenda malo kotaliti naokoli. Kar mi je v veselje. V soboto verjetno z Zvizom, ker moja protegée tlačani, v nedeljo pa prejkone z Mookyjem. Če bom izrazito dobre volje, bom morda pritisnil kako fotko s tanovim Fuđijem, ker je tastari Kanon crknil.
5. S ponosom naznanjam, da sem se uspel perfidno infiltrirati v elitno druščino odjemalcev tvrdke CMS , kar me je koštalo veliko potrpljenja in iznajdljivosti. Bratje Holandci so namreč nepričakovano zaguljeni.
No, če zdajle preživim še “kolegij”, sem za ta teden zmagal.
Prav naivno sem padel Schnuyu na finto in sklenil dopolniti svojo garderobo. Jasno, preko neta. Ker je tako moderno in ker se mi grauža drenjanje po štacunah in pomerjanje v tistih kabinah, kamor ti kar naprej skuša kdo vdreti in kjer je maljon predhodnikov pustilo svoje izparine, bacile in ostale priboljške.
Projekta sem se lotil na moč študiozno in se glede velikosti zaželenih artiklov posvetoval s tabelo:
ki mi je ob poglobljeni analizi povedala, da se minimalni in maximalni osebki med seboj po dolžini nogic razlikujemo za pičle 3 centimetre, po obsegu vampa pa za polnih 29. Takisto centimetrov.
Poenostavljeno povedano: uporabniki produktov oblačilne industrije se gibljemo v razponu od čivave do pritlikavega slona. Vse, kar ne sodi v ta razpon, je za v cirkus.
Zapisal: Jakob Jablonsky - prvi put u vašem gradu.
Danes je ravno en teden, kar ne kadim. Gre pač za eno tistih hipnih domislic, ko človek začopati prvega mimoidočega in ga usekne direkt med oči z zahrbtnim:
“Hej, stara, a misliš kaj nehat kadit, glede na to, da laufaš?”
In začopateni pol nekaj momlja o osmih marcih kot prelomnih trenutkih na poti do naziva najbolj tečne osebe pod soncem. V tistem hipu je pa ena najbolj lokavih potez ta, da takojci pribiješ:
“OK, od osmega marca dalje torej ne kadiva.”
Fino je, če imaš do famoznega osmega marca še par tednov. Tačas se zakajaš ko norc in se ti to početje dodobra zagrauža, tako da točno opolnoči z olajšanjem zmečkaš tazadnji čik, naslednje jutro ločeno zbereš škatlico (papir posebej, celofan posebej) in to je to. As simple as that.
Če se kdo od beročih prav sramežljivo spogleduje z idejo o opustitvi kajenja, naj si proba zapomniti tole:
Pa da si ne bi kdo predstavljal, da kot vrli janičar zdaj na vse pretege propagiram življenje brez tobaka. Briga me. Kaditi je čisto luštna razvada, čeprav glupa u 3PM. Kar se mene tiče, sme vsakdo duvanit kot pobesnel. Tole škljocam v Polderje bolj zato, da mine čas, pa malo tudi zato, da za lastno uporabo zabeležim par zadev, ki sem jih porajtal v zadnjem tednu:
No, kašljal sem pa prej res bolj doživeto.
Človek bi le stežka verjel, da je tista črna, svetlikajoča se reč obleka, ne pa nekaj s sprayem napršenega na golo kožo. In vendar je bila. Pod njo pa razkošje, ki je ob vsakem koraku s svojim pozibavanjem spravljalo prisotne na rob morske bolezni. Evelina je prikrmarila skozi prostor in parkirala svojo upoštevanja vredno zadnjico na stol z lahkotno spretnostjo, ob kateri bi se najbolj prekaljen kapitan tankerja požrl od zavisti.
Emerik Soesanto je bil takih predstav vajen. Natanko se je spominjal trenutka pred petimi leti, v zaprašenem balkanskem gnezdu, ko se je Evelina nenadoma, naravnost iz sončne bleščave, utelesila pred ogromnim mercedesom. Za hip se je negibno usločila in njene hunsko urezane oči so zavrtale v notranjost avtomobila, nato pa z gibom kobre pljunila na vetrobran. V nadaljevanju istega giba si je segla med noge, snela spodnjice in začela z njimi čistiti šipo. Steklo je ob takem ravnanju seveda postajalo vse bolj zapackano, vendar še dovolj prosojno, da si lahko skozenj več kot slutil nihanje dveh ogromnih melon, pripetih na tedaj še suhljato telesce. Emerik se je za hip ustrašil, da je ponevedoma parkiral avto na tirih in da ga bo neusmiljeno zgazil vlak. Eden tistih staroverskih, tovornih, na paro. Potem pa se je z olajšanjem zavedel, da sopihanje in hropenje prihaja s sovoznikovega sedeža, kjer se je slinil Gabor Engelmann – Weber.
Gabor nikakor ni bil imun na tovrstne dražljaje. Nasprotno in brez olepševanja: bil je merjasec najbolj pohotne vrste. V nabor njegovih karakteristik je sodila tudi navada, da je vsa svoja pisma, ne glede na to, v katerem jeziku so bila napisana, podpisoval z: MfG Engelmann – Weber. Poučeni so vedeli, da ta MfG ne pomeni običajnega Mit freundlichen Grüßen, pač pa Motherfucker Gabor.
Resnici na ljubo je treba povedati, da Gabor ni poonegavil lastne matere. Pravočasno je namreč umrla. Zato pa se je brez obotavljanja spustil v vročo avanturo z njeno naslednico, svojo nekdanjo guvernanto in kasneje mačeho z zanimivim imenom Mariposa. Gabor starejši tej navezi ni nasprotoval. Še sam se je rad in pogosto priključil kompoziciji in služinčad je šušljala, da se nikoli prav dobro ne ve, kdo je spredaj, kdo zadaj in kdo vmes. Kot mnogi novopečeni bogataši si je gospa Mariposa prizadevala dokazati, da je ljubiteljica umetnosti. Kupila je dve ogromni danski dogi in potem so pogosto improvizirali kaj na temo Hamleta. Veseljaška familija, skratka. Čeprav si je Gabor starejši kasneje enkrat uspel z odžagano dvocevko prav umetelno odpihniti pol glave. Policija sicer ni nikoli pojasnila, zakaj je mrlič držal orožje v desni roki, ko pa je bil vendar za življenja zagrizen levičar. Ampaq obdukcija je pokazala tudi, da je bil bogato nasnifan in znano je, da smo ljudje v takih okoliščinah nenavadno inventivni. Poleg tega na prizorišču ni bilo najti sledov drugih oseb, samomor je bil najbolj udobna razlaga in glede na to, da ni nihče protestiral, so primer zaključili. Ovdovela gospa Mariposa je podedovani kupček cekinov umno oplemenitila s poroko z lokalnim bankirjem. Gabor mlajši (tisti naš) pa je z včasih morda neobičajnimi, vendar učinkovitimi prijemi fural in razvijal družinsko podjetje Engelmann Handels-GmbH. Toda pustimo to za kdaj drugič.
Tistega sončnega večera v zaprašenem balkanskem gnezdu se je Gabor Engelmann – Weber odločil, da čistilke vetrobranov ne bo žalil z drobižem. Natovoriti jo je velel v mercedes, nakar so oddrveli do prvega večjega kraja in poiskali hotel. Gabor in Evelina sta se zabarikadirala v sobo. Vrata so se odklepala le takrat, kadar so jima prinašali nove zaloge šampanjca, konjaka, jajc s šunko in jagod. Sobarica, ki je skrbela za sveže rjuhe in brisače, je pa ob vsakem odhodu precej klecala in človek bi rekel, da je bila mimogrede deležna kakega priboljška.
Po štirih dneh ilegale se je Gabor prikazal v jedilnici popolnoma upadel, z napol norim pogledom, veličastnimi podočnjaki in s čedno, svežo brazgotino nad desno obrvjo. Nasprotno pa je bila Evelina videti frišna kot pravkar ubran pušeljc, le ogromnih sončnih očal nikakor ni hotela sneti. Emerik Soesanto se ni spraševal po vzroku. V preteklih štirih dneh je z Gaborjevim pooblastilom sklenil posel z vlado tiste balkanske državice, mimogrede in brez škode za Gaborja pobasal mastno provizijo in bil je srečen človek. Popoldne istega dne je ogromni mercedes z dvema potnikoma že drvel proti Mödlingu, Evelina pa je…
Svinjsko zateženi dan je pravkar potekel. Šibam, vi se pa mejte
Ime mu je Rowlf ZVIZ. In kot že rečeno: spada v kategorijo staruhcev. Povsem uradno, s certifikatom.
Mogoče je potrebno pojasniti, da so moji kriteriji pri izbiri transportnih sredstev zelo strogi. Potencialno mopedralo mora biti dovolj hecno, da sme prevažati telesce gospoda Jakoba J. in ZVIZ to zahtevo (kot vidite) popolnoma izpolnjuje. Ostale karakteristike so postranskega pomena. Čeprav mogoče ni slabo, če zadeva tudi dela. In ZVIZ (logično) dela, že polnega četrt stoletja. Majstr Jure celo trdi, da je v izvrstni kondiciji.
Sicer pa je staruhec takorekoč unikat. Nekje sem prebral, da je gospod Suzuki, tvorec te krasote, Evropejcem namenil le skromno število primerkov. Pa še ti so romali nekam gor proti odročni Skandinaviji. Kar seveda pomeni, da bo prejkone potrebno navezati prisrčne stike s kakim vikingom ali dvema, če me bo kdaj popadla divja želja včlaniti se v klub mopedistov z enakimi mopedi. Ampaq morda se bom temu izognil. Doslej se mi je še vedno uspelo.
Še nazorni prikaz, kako se jezdec in moped zlijeta v eno:
pa se poslavljam.
Mejte se
Mogoče se kdo od starejših bralcev še spomni dinozavrov. Bili so Tata Mata na tem našem planetu in kar so oni gronknili, je držalo kot pribito. Ampaq (vedno je en ampaq) v dobro obveščenih krogih se šušlja, da doma niso imeli vse pošlihtano. Dinozavrinje je bojda pogosto bolela glava, njihovi soprogi so bili pa zagrenjeni, tečni in razpuščeni. Logično je, da ni v takih pogojih nič več klapalo. Nazadnje so jim pa jajca okamenela in so prav bedno izumrli.
No, ko so dinozavri odjadrali s prizorišča, je na Zemljici zazevala precejšnja praznina in Tisti Tam Zgoraj se je dolgočasil. Pa mu je šinila v glavo ideja, da bi kazalo zmodelirati kako novo kreaturo. In jo tudi je. Menda celo po lastni podobi. V izogib glavobolom je kreaturi podaril aspirin, v izogib razpuščenosti pa je organiziral hierarhijo. Mišljeno je bilo tako, da naj bi tabrihtni komandirali, taglupi pa naj bi jim za to uslugo plačevali davke. Tisti Tam Zgoraj je bil tako silno ponosen na to strategijo, da je novo pasmo kreatur poimenoval »zlati davkoplačevalec«.
Žal se je izkazalo, da je Tisti Tam Zgoraj šušmar. Ker je popolnoma spregledal neizogibno – kreature se namreč nikakor ne morejo zmenit, kateri so tabrihtni in kateri taglupi. Sranje je seveda še večje kot pri dinozavrih, ki so bili že po defoltu vsi glupi. Največja katastrofa pa je, da zlati davkoplačevalci vedno znova padajo na isto foro in so se pripravljeni medsebojno poklati za pravico, da davke plačujejo le točno določenemu brihtnežu po lastni izbiri. Bognedaj komu drugemu, ker imamo takoj vojno.
Kukrkol, ne verjamem, da bo tale experiment prav dolgo trajal. Mogoče bo pa imel Tisti Tam Zgoraj več sreče z zlatimi prinašalci?
