Pa drugače?

Tule pri nas v zatoku, kot morda že veste, mešetarimo s crkovino. Vendar tuhtam, da bi bolj kazalo odpreti naravni park in organizirati fotosafarije. Tako kapitalnih stokilskih čivav ne najdeš pod soncem, pa če bi jih z lučjo iskal. Danes recimo se spreletavajo v jatah, prav nizko pri tleh, pri tem pa neumorno bevskajo. Kar je po dolgoletnih izkušnjah znamenje za kako rapidno bližajoče se sranje večjih razsežnosti. Pa kaj moremo, tudi čivave so ljudje in se jih menda ne sme kar tako streljati.

Drugače se pa še kar držim, hvala za prijazno vprašanje. Legendarni Fikret a.k.a. Homo Fikus mi je krasno spoliral moje stare/nove alufeltne. Tega opravila se nisem lotil sam, ker enostavno presega moje zenovske sposobnosti na enoto razpoložljivega časa.

Lepo spolirane feltne so na srečo imeniten antidepresiv, sicer bi verjetno v kratkem odfrčal kak minister.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:kozlarije kar tako |v 25.02.2010 |11 komentarjev »

Garažni zen

Definicija mopedista: napol udomačena pasma, ki si nonstop prizadeva na moped zmontirati izboljšave. Ne glede na to, ali jih potrebuje ali ne.

Vaš vdani Žakob Žablonski se je po dolgem cincanju odločil, da mu brez aluminijastih felten na mopedu več živeti ni. Češ da jih je mnogo laže spucati kot tiste s špicami, pa še kak za lase privlečen izgovor bi se našel. Zima je nadvse primeren čas za izvajanje tovrstnih oslarij in po bliskovitem desantu na eBay se je v boudoirju kraala Jablonsky znašla kopica odpadne ropotije, ki jo je pred nameravano montažo seveda treba spraviti v spodobno stanje.

In tako vaš narator ždi cele ure v samoti boudoirja, osredotočen na učinke raznih abrazivov, polirnih sredstev, cunj in kolutov. Do božanskega trenutka razsvetljenja (satori), ko zasači samega sebe, kako srepi v pomilovanja vredni košček železja in kriči: “Blešči se, baraba!” (katsu)

 

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:kozlarije kar tako |v 15.02.2010 |9 komentarjev »

V vednost in ravnanje

Občasno me mašinerija opozori, da bi bilo potrebno moderirati kak prispevek naključnega mimoidočega. Danes denimo me je opozorila na kar 2:

  • Gospod Mario, ki je za svojo domačo stran navedel http://www.klimaterm.si , je odložil naslednje besedilo: fucking sheat … and so what
  • Gospod JANŠA, ki naj bi domoval na spletnem naslovu http://GRABDYG , pa kratko in jedrnato pribija: PODEN

Kot ustanovitelj in samozvani polderator tehle polderjev si jemljem pravico, da na tej lokaciji krojim demokracijo po svoje. Zato svečano obljubljam, da bodo prispevki tovrstne vrednosti dosledno zradirani. Morebitni prizadeti se smejo obrniti na aktualnega ombudsmana. Hvala za razumevanje mojih drobnih muh, zlati ste.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:kozlarije kar tako |v 9.12.2009 |7 komentarjev »

Ko kentavri obmolknejo

Bil je mogočen predstavnik svoje vrste. Kamor je topotnilo njegovo silno kopito, ni rasla več trava.

Sovragi in naključni krokodili so ga spoštovali in se ga bali. In če se ga niso, so svojo zmoto uvideli, ko je bilo prepozno.

V kraljestvu za devetimi gorami je ugrabil nekaj, kar je bilo na prvi pogled videti kot nimfa. Nekje je bil slišal, da si sme od tovrstnega plena marsikaj obetati  

Nimfa my ass! Zadeva se mu je prisesala na jetra, povila pavijančka in se cela spremenila v tečno rit. Še presunljiv rezget iz savane

in poslednji kentaver je peš odhlačal v fabriko na šiht.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:kozlarije kar tako |v 9.12.2009 |15 komentarjev »

Pred šestimi leti

Danes sem za hec razkopaval papiruse, ki so nastali v času, ko sem bil še malce bolj plodovit. Naletel sem na tegale:

Hecno, takrat smo imeli še tolarje. Vse ostalo je pa bolj ali manj enako.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:kozlarije iz kevdra |v 3.12.2009 |7 komentarjev »

Malo (z)mešano

Možno je, da v našem bloku nekdo goji dihurja. Ali morda kar celo jato dihurjev, ki jih zarana vodi na sprehod. Da pretegnejo ude pa to. Vendar, čeprav se ne ponašam z diplomo medicinskega faxa, bi prej rekel, da omenjeni “nekdo” trpi za hudo obliko akvafobije. Pravzaprav on boleha, trpim pa jaz. Skoraj vsako jutro, ko se, odhajajoč na tlako, zbašem v lift, v njem grozovito zaudarja. Po postanem švicu, oplemenitenem z aromo tobačnega dima. Slednje skoraj izključuje dihurje iz kroga osumljencev, nisem še namreč slišal, da bi te beštje kadile. Zaudarja tako intenzivno, da sem potem še vsaj do poldneva krepko munjen. Sicer je ceneje kot alkohol, ima pa vsa zadeva tudi zoprne stranske učinke. Zadnjič se mi je denimo nadstropje niže v liftu pridružil mlajši par s pavijančkom. Slednjega so potem odpeljali na urgenco zavoljo akutnih respiratornih težav, par me pa posihmal gleda kot zločinca najhujše vrste. Blamaža, kot bi rekla pokojna teta Minka

Mineva drugi teden po mojem povratku na tlako. Mešetarjenje s crkovino je komplexen biznis. Pred vakancami sem galopiral po svetu in skušal lokavim kupcem prodati čimveč crkovine. Mesec kasneje se je izkazalo, da bi morali (poenostavljeno) kupcem promptno zlifrati 10 enot crkovine, na zalogi pa imamo samo 2 enoti. Pa ne da bi bil jaz tako silno uspešen. Kolega, ki ima čez nabavo crkovine, se priduša, da je ni nikjer dobiti. In da cene divjajo. Fajn. Zdaj seveda galopiram po svetu in taiste lokave kupce prepričujem, da bi bilo fino pogodbe stornirati. Oziroma da bi se spodobilo malo korigirati cene. Ni treba ravno za 100%, lahko tudi za 90, saj smo ljudje. 3x smete ugibati, če me sedaj kupci gledajo podobno kot tisti famozni par iz lifta (glede na to, da sta samo 2 možna odgovora, ni hudič, da ne boste vsaj enkrat zadeli pravega). Potem se pa trudimo, da bi čimveč govorili in čimmanj povedali, ampak da bi nas sogovornik vseeno razumel in predvsem da bi razumeli, kaj ima sogovornik za bregom. Jadikovanja, grožnje, dobrikanja, vsega po malem, kar spada v železni repertoar mešetarjenja. Zadnjič mi je eden rekel:

“Žakob, mene se drži in poskrbel bom, da boš zadovoljen, verjemi mi.”

“Seveda ti verjamem.  Isto so mi obljubljale vse moje bivše žene in zaročenke. Pa me poglej, kako zadovoljen sem še leta potem, ko so me zbrcale.”

Potem me je pa malo čudno gledal in ugibal, kaj naj bi zdaj to pomenilo. Na srečo me ni vprašal. Bi se znala oba znajti v zagati.

Saj drugače sem pa relativno zdrav. Koža mi je dokaj prav in v noge me tudi ne zebe pretirano. Vendar, če sem popolnoma iskren, pred tremi ali štirimi tedni sem se bistveno bolje počutil. Vakance so le vakance. Ko smo ravno pri tem, med svaljkanjem na plaži sem med drugim listal po francoski periodiki. Zlasti na temo mopedov in s tem povezane ropotije. In sem zasledil TOLE reč, ki mi zdaj daje misliti. Svinjsko drago je, o tem ni dvoma. Ampak če se v kratkem odločim in začnem pridno metati drobiž v prašička, bi se do prihodnjih vakanc utegnilo že kaj malega nabrati. Bom poročal.

Sicer pa je danes na koledarju petek in čez slabo urico bom rapidno odhlačal v smeri kraala. Proti večeru sem se namenil biti delno do pretežno otožen, gubernatorka kraala ima namreč nočno. Kdor je prebral vsaj en Doktor roman, mu bo hitro jasno, odkod moja otožnost. Pa bom že kako. Mejte se.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:kozlarije kar tako |v 4.09.2009 |13 komentarjev »

San Fiurenzu

San Fiurenzu je zaselek s približno 1.500 dušami tam gori v zalivu pod samim prstkom Korzike. Francozi, ki si naivno domišljajo, da so uradni okupatorji tistih krajev, mu sicer pravijo Saint Florent, vendar puristični domorodci brez pardona korigirajo tovrstne jezikovne zablode in šlamparije. Če se šlamparija pojavi prepogosto, so korekcije bolj radikalne.

Kadar bivakiram v San Fiurenzu, se zjutraj nadvse rad ugnezdim v svoji priljubljeni zajtrkovalnici. Šef je videti kot počesan korziški bik z očali. Prvi dan me običajno vpraša, kaj želim. Drugi dan me ljubeznivo pobara, če želim isto kot včeraj. Tretji dan ne izgublja časa z odvečnimi vprašanji, pač pa enostavno pritovori običajni café au lait, croissant in ostalo krmo. Potem mineta najmanj dve uri, preden (nerad) odlepim rit od stola in jo odnesem kam drugam. Scena je čisto preveč zanimiva, čeprav se nezmotljivo ponavlja vsako jutro. Najprej nastopi cestni pometač, ki ne pometa, pač pa pleše z metlo. Čisto zares. Ko plesalec opravi svoje, se prikotalijo drugi člani ansambla. Starejša in v nulo upedenana tetica na solexu. Malo manj stara in bistveno manj upedenana tetica na ATVju. Šef krčme U Troglu na biciklu. Striček na harleyu (iz nahrbtnika mu vedno štrlijo baguettes). Tam na bližnjem vogalu sedi lokalni klošar in vedno nekaj bere. Pa še cel defile običajnih đukcev, pešcev in ostalih pasantov, ki hitijo po opravkih. Izraz “hitijo” je tu potrebno vzeti s precejšnjo rezervo.

Lokalni padar Godefroy Jochmans se transportira po opravkih s skuterjem, kadar seveda ne ordinira. Slovim kot pozoren opazovalec in mojemu budnemu očesu ne uidejo določeni znaki, iz katerih dokaj zanesljivo sklepam, da njegovi varovanci pokajo od zdravja.  Proti večeru Godefroy balinca z ostalimi junci vseh starosti in profilov. V tistih krajih je taka navada. Zberejo se na glavnem trgu, ki je v skladu z veljavnimi balincarskimi propozicijami peščen in čedno steptan. Srkajo pernod, grizljajo cacahuetes in mečejo kugle. Ko kugla potuje proti zamišljenemu cilju, se metalec krivi kot spastik in jo s tem usmerja. Kadar kugla cilj zgreši, se s prizorišča zasliši “putain!” ali kak podoben bojni krik. Publika bodri svoje favorite s spodbudnimi komentarji, nasprotnike pa dekoncentrira z medklici, ki jih razumejo izključno čistokrvni Korzičani. Stvar je zelo resna, kljub temu pa nisem še nikoli videl, da bi se stepli. Že zaradi tega imam balincanje raje kot denimo fuzbal.

Tokrat sem gostoljubje San Fiurenza užival četrtič, Korzike pa šestič in ne potrebujem več niti pet minut, da “uhvatim ritam”. Vsa ta klobasiada tu zgoraj je nastala z namenom, da samemu sebi in morda še komu razložim, zakaj sem zaljubljen v San Fiurenzu in sploh celo Korziko. V teh krajih in med temi ljudmi, vsej neobrušeni robatosti navkljub ali pa morda prav zaradi nje, se mi takoimenovana realnost z menoj vred pokaže kot trenutni navdih šegavega striparja. Neverjetno, kako v tej luči marsikateri zadevi izpuhti teža, ki ji jo sicer pripisujem.

Aja, da ne pozabim: moped po imenu Magnus se je po pričakovanjih obnašal nadvse dostojanstveno. Najbolj cenim to, da mi že sam nepreviden in bežen pogled v smeri gasa ne strga gat z riti. Pravi moped po meri hropca.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:kozlarije kar tako |v 27.08.2009 |5 komentarjev »

Žakobova aporija

Površina moje glave < površina kopalnice.

Količina odstriženih las ≤ količina las na glavi pred striženjem.

Kako je potemtakem mogoče, da sem pred striženjem videti skoraj kot Kojak, po striženju pa je cela kopalnica nastlana z lasmi?

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:kozlarije kar tako |v 25.08.2009 |13 komentarjev »

Mala jutranja psihoterapija

Zarana naju je na balkonu, v sicer praznem koritu za rože presenetil golob. Eden tistih, ki nam sicer serjejo po glavah. Na najine nenaklonjene poglede in sikanje nedvoumnih navodil v smislu “ššššccc!”, “zgin!” ali “pober se!” je reagiral zgolj z bolščanjem in prestopanjem po tistem že dodobra ponečedenem koritu, ni pa kazal nikakršnih namenov, da naju hoče ubogati.

Gubernatorka kraala, ki so jo v času študija medicine očitno napumpali z vsakovrstnimi teorijami, je takojci domnevala, da je zverina kaj bolehna ali poškodovana in da vsled tega ne more leteti. Jaz, ki me je življenje pregnetlo v nejevernega Tomaža, sem bil drugačnega mnenja. Tič je bil enostavno videti preveč zdrav. In v nobenem primeru nisem hotel imeti sralca parkiranega na balkonu.

Navlekel sem torej gumijaste rokavice (tiste, s katerimi običajno čistimo stranišče), odločno pobasal vsiljivca in ga zadegal čez ograjo v globočino. Sicer smete trikrat ugibati, kaj se je zgodilo, lahko vam pa tudi takoj povem: taubi je letel tako, da bi osramotil samega Jonathana Livingstona. In čez nepolno minuto sem ga na lastne oči videl, kako se z jasnimi nečednimi nameni smuka okoli neke golobice na bližnji strehi. Diagnoza: simulant. Za take je uporaba odločnejših pristopov v psihoterapiji povsem na mestu, pa naj se nasprotniki pokojnega dr. Ruglja še tako pridušajo.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:kozlarije kar tako |v 25.07.2009 |5 komentarjev »

Še diham. Hropem, če smo popolnoma iskreni.

Danes zjutraj sem kompletno popenil, ker se mi je spredaj vozeči gumpec ustavil prav pred nosom, 10 metrov pred uvozom na avtocesto. Tam, kjer normalni ljujdje bolj čekiramo na svojo levo, če se slučajno kdo od tiste plati približuje. In če se ne, se skušamo čimhitreje zguziti not, na avtocesto pač. Gumpca pred seboj bolj malo čekiramo, ker smo nekako prepričani, da bo tudi on ravnal podobno. Da ne dolgovezim, zgolj svojim legendarnim reflexom se smem zahvaliti, da se nisem zaletel. Komot me kličete Kobra.

Pred nedavnim je v našem zatoku nasedel gospod Đanluka. Toskančero. Ni nasedel po naključju, pač pa je prišel z jasnim namenom, da malce pomešetariva s crkovino. Prišel je na pravi naslov. Kot se spodobi, sem mu dal svojo posetnico, na kateri lepo in razločno piše, da je ravno mešetarjenje s crkovino moj priljubljeni hobi. On pa mi je tiščal v roke nekaj, kar se mi je sprva dozdevalo kot ne ravno žepna izdaja Biblije. Tovrstne literature ne konzumiram v pretiranih odmerkih. Sem pa kljub temu že iz vljudnosti polistal po knjižici in ugotovil, da sploh ne gre za Biblijo, pač pa za lično brošurico, v kateri so zgledno predstavljene vse firme, katerih lastnik je dotični gospod Đanluka. Ni jih prav malo.

Potem sva pa mešetarila in trmarila okoli tistih petih centov na kilo, za kolikor so se najine cenovne ideje razhajale. Kdor še ne ve, take so pri mešetarjenju pač starodavne šege in navade. Na koncu sva se pa vendarle sporazumela in udarila v dlan, nakar sva se opazno dekontraktirala in še malce poblebetala o bolj neformalnih temah kot so svinjska gripa, recesija, vakance in podobno. V povezavi s slednjim je gospod Đanluka obelodanil, da si je iz svojih skromnih prihrankov pravkar nudil novo barko. Precej nonšalantno je omenil vsotico, od katere sem še danes malce omotičen. In celo meni, ki nisem najbolj bliskovite pameti, je kapnilo, da gospod Đanluka ni kar tako ena oseba, pač pa ustanova.

Ob slovesu sem gospodu prisrčno stisnil desnico in mu položil na srce: “Đanluka, ko boš naslednjič razbil prašička s prihranki, bi morda raje razmislil in si namesto nove barke omislil kar tale naš zatok, z menoj vred. Potem me lahko promptno expediraš v penzijo in imaš vso crkovino za natanko toliko centov, kolikor si boš sam želel. Pa bova oba srečna.”

Ustanova Đanluka ni črhnil nobene in zdaj ne vem, ali je na to uho gluh ali intenzivno razmišlja o mojem predlogu. Upam, da slednje.

Kakorkoli, danes je sreda in do petka še tlačanim. Potem pa odgalopiram na vakance. Haflinger po imenu Magnus je nafutran in osedlan. Če pa Ustanovi Đanluka pride kaj konstruktivnega na misel, medtem ko se bom požrtvovalno svaljkal na plaži, ima številko mojega telefonina. Za vsak slučaj ga bom občasno prižgal, obljubim.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod:kozlarije kar tako |v 22.07.2009 |15 komentarjev »